Blaž Arnič

* 31. januar 1901, Luče v Savinjski dolini, † 1. februar 1970, Ljubljana

Samotni svet pod Raduho - vir njegovega navdiha

Blaž Arnič se je rodil 31. januarja 1901 na samotni kmetiji Zalesnik v Strmcu nad Lučami v zgornji Savinjski dolini. Prve korake v svet glasbe je napravil v domačem krogu, kajti vsa družina je bila muzikalična. Otroštvo in mladost je preživel na rojstni kmetiji sredi gorskega sveta, v katerem kraljuje Raduha (2062 m). To je oblikovalo njegov značaj in njegovo glasbeno govorico. "Arnič je bil in je do konca ostal romantični realist, tesno povezan z zemljo," je o njem zapisal muzikolog Danilo Pokorn. "Zajemal je predvsem iz treh vrelcev: iz lastnega življenja, iz lepot domače pokrajine in zaklada njenih pripovedk in legend ter iz narodne zgodovine med vojno in po njej."

O svojem glasbenem ustvarjanju je sam dejal: "Naslonil sem se na Raduho in v njej začutil toliko moči, da drugih vzgibov nisem potreboval niti iskal." Želja, da bi šel študirat glasbo se mu je izpolnila šele po prvi svetovni vojni. Začel je na orglarski šoli v Ljubljani, ki jo je z odliko končal ter bil nato skoraj poldrugo leto organist v župnijah Bučka in Krka na Dolenjskem. Leta 1925 se je vpisal na ljubljanski konservatorij. Med študijem je že skladal. Študij je nadaljeval na Dunaju, kjer je ustvaril nekaj pomembnih skladb. Po končanem študiju v avstrijski prestolnici je leta 1934 poučeval na gimnaziji na Bolu na otoku Braču, potem pa je svoje glasbeno znanje izpopolnjeval v Varšavi in v Parizu. V letih 1940-1943 je poučeval na srednji šoli Glasbene matice v Ljubljani.

Konec druge svetovne vojne je kot zaveden Slovenec po zaporu v Ljubljani dočakal v nemškem taborišču Dachau. Po vrnitvi v Ljubljano je postal redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. To poslanstvo je opravljal do 1. februarja 1970, ko je v prometni nesreči izzvenel zadnji takt njegovega življenja.

Devet simfonij in sedem simfoničnih pesnitev

"Arničev glasbeni izraz je izliv neposrednih čustev," je o njegovo glasbeno ustvarjanje označil Dragotin Cvetko v svoji Zgodovini glasbene umetnosti na Slovenskem (1960). Svoja dela je naslonil na ljudske povesti, risal je okolje, iz katerega je izviral, ne da bi se povezal z ustaljenimi glasbenimi oblikami, ampak je svoja velika dela gradil vzporedno s pesniškimi predlogami.

Značilno zanj je bilo, da se v komponiranju ni posvečal majhnim in kratkim oblikam, temveč so ga privlačile velike, posebej simfonija. Na tem področju je bil v 20. stoletju na Slovenskem najpomembnejši. Napisal je devet simfonij, ki jih je na kratko predstavil muzikolog dr. Edo Škulj v svojem Leksikonu cerkvenih glasbenikov (2006). Vse imajo značilne naslove. Poleg četrte so najbolj znanje zadnje štiri. Prva simfonija, Te Deum (1932), je pravzaprav kantata, ker jo zaključuje zbor z besedilom latinske hvalnice (zahvalne pesmi). Druga, Simfonična rapsodija (1933), se vsebinsko veže na Psalm 136 Svetega pisma. Tretja je Simfonia Resurrectionis (1931-1942); četrta, Duma (1933), obsega štiri stavke, od katerih je zadnji uglasbitev Župančičevega besedila. Peta ima naslov Vojne vihre (1941); šesta, Samorastnik (1950), je avtobiografska, naslov pa je iz Prežihovega Voranca. Sedma je Simfonija dela (1948), v osmi, Na domači grudi (1951), je skladatelj v štirih stavkih prisluhnil utripom narave. Posamezni stavki devete simfonije, Vojna in mir (1960), učinkujejo kot samostojne simfonične pesnitve. V zakladnici Arničevega glasbenega snovanja je sedem simfoničnih pesnitev: Zapeljivec, Ples čarovnic, Pesem planin, Povodni mož, Divja jaga, Vasovalec in Gozdovi pojejo. Za slednjo je Blaž Arnič leta 1947 prejel Prešernovo nagrado.

Vsi trije otroci po očetovih stopinjah

Blaž Arnič si je med drugo svetovno vojno ustvaril družino. V zakonu z Marijo Finžgar so se skladatelju rodili trije otroci, danes vsi trije uveljavljeni glasbeniki: Lovrenc (1943), Jernej (1946) in Blaženka (1947). Lovrenc je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral klavir in dirigiranje. Študij dirigiranja je nadaljeval na Glasbenem konservatoriju v Leningradu, zatem pa se je izpopolnjeval še v ZDA. Njegova dirigentska kariera se je začela z ansamblom Opere in Baleta SNG Ljubljana. Kot izredni profesor je nekaj časa poučeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Zadnja leta se posveča očetovi glasbeni zapuščini. Njegov mlajši brat Jernej se je uveljavil kot odličen violinist. Nastopa doma in na tujem. Najbolj "hodi za očetom" hči Blaženka, poročena Lemež, ki je skladateljica.

Glasbi se je posvetila šele po očetovi smrti in po študiju ruščine in angleščine. Po začetnem študiju v Ljubljani je leta 1976 diplomirala na zagrebški Glasbeni akademiji, izpopolnjevala se je v Rusiji. Diplomirala je na Dunaju z javno izvedbo kantate In principio erat Verbum (V začetku je bila beseda). Živi in deluje na Dunaju kot pianistka, klavirski pedagog in skladateljica. Leta 1998 je ustanovila Fundacijo Blaža Arniča, ki podpira glasbeno nadarjena slovenske otroke s podeželja.

Ob stoletnici njegovega rojstva je bila 31. januarja 2001 v osnovni šoli v Lučah, ki nosi ime po njem, spominska kulturna prireditev. Blažu Arniču so bili posvečeni Slovenski glasbeni dnevi 2001 (20.- 23. marca). V šentjakobski cerkvi v Ljubljani so Simfonični orkester Slovenske filharmonije, Slovenski komorni zbor in zbor Consortium musicum izvedli Arničevo tretjo simfonijo Dumo. Zbor je vodil Mirko Cuderman, dirigiral pa je skladateljev sin Lovrenc Arnič.

(obletnica meseca 01_2011)