Janko Šlebinger

* 19. oktober 1876, Ledinek, † 3. februar 1951, Gornja Radgona

Knjižničar že v dijaškem semenišču v Mariboru

Življenje in delo Janka Šlebingerja je lepo predstavil Bruno Hartman, ugleden bibliotekar, ob odkritju spominske plošče na kulturnem domu pri Sv. Ani leta 2001. Po njem povzemam glavne podatke. Rodil se je 19. oktobra 1876 na Ledineku pri Sv. Ani v Slovenskih goricah kot deveti otrok malega kmeta. Po osnovni šoli v Zgornji Ščavnici je šel v Maribor na klasično gimnazijo. "Ta gimnazija je bila prava kovačnica mladih slovenskih izobražencev s takratnega Štajerskega. Duhovščina po deželi je odbirala in podpirala nadarjene kmečke fante, da so jih starši dali študirat. V Mariboru je škofija vzdrževala dijaški dom - malo semenišče. Gojenec Janko Šlebinger je delal kot knjižničar v zavodovi knjižnici. V njej se je zapisal knjižničarstvu, ki je bilo potlej njegovo življenjsko poslanstvo." Po maturi je bil eno leto vpisan v bogoslovje, leta 1899 pa je odšel na Dunaj študirat slavistiko in germanistiko, kjer je imel sijajne profesorje, med njimi štajerskega rojaka Matija Murka. Študij je končal leta 1903 z doktoratom o Adamu Bohoriču, prvem slovenskem slovničarju. Na Dunaju se je Šlebinger seznanil dr. Francem Simoničem iz Ivanjkovec pri Ljutomeru, ki je bil eden vodilnih knjižničarjev dunajske univerzitetne knjižnice. Šlebingerja je vleklo srce, da bi zaposlil v tej ugledni ustanovi, pa mu je Simonič, ki postal njegov tast - Janko se je namreč poročil z njegovo hčerko Olgo - to odsvetoval. Šlebinger se je odpravil v Ljubljano, kjer je postal profesor na gimnaziji, zatem v Novem mestu, kjer je poučeval slovenščino in nemščino; od leta 1909 do 1925 pa na ljubljanski realki. V tem času se je posvetil dvojemu - bibliografiji in literarni zgodovini.

Bibliografija terja pridnost čebele

Janka Šlebingerja je kot dunajskega visokošolca usmeril v bibliografijo univerzitetni knjižničar Franc Simonič, njegov bodoči tast. "Bibliografija je veda, ki se ukvarja s popisovanjem knjig, časnikov, časopisov in drugih tiskanih dokumentov. Omogoča nam pregled nad tiskanim (danes tudi fotografskim in elektronskim) gradivom glede na njegove pisce, področje človeškega delovanja, jezik, kraj in čas njegovega nastanka" (Bruno Hartman). Kako naporno je to delo, ve samo tisti, ki je kdaj imel z njim opravka. Zahteva bogato splošno znanje in seveda zbirateljsko pridnost. Šlebinger se je z bibliografskim delom ukvarjal že v študentskih letih. Po letu 1903 pa se je lotil sistematičnega popisovanja vsega slovenskega tiska po posameznih letih in ga objavljal v Zbornikih Slovenske matice pa tudi v samostojnih knjigah. Nemogoče je našteti vsa njegova dela na bibliografskem področju. Omenimo samo nekatera glavna. Pregledal in dopolnil je obsežno delo dr. Simoniča Slovenska bibliografija 1550-1900, v kateri je avtor poskusil zajeti vso slovensko tiskano gradivo od Trubarjevega Katekizma do vseh, kar tiskov, ki so izšli v naslednjih tri in pol stoletjih. Ob razstavi slovenskega novinarstva v Ljubljani leta 1937 mu je uspelo v knjižni obliki objaviti kronološki pregled slovenskih časnikov in časopisov od 1797 do 1936, predragocen pripomoček o dosežkih Slovencev na tem področju. Sestavil je izčrpne bibliografije o nekaterih slovenskih pisateljih in pesnikih in še marsikaj drugega.

Ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice

Ko je bil Janko Šlebinger že priznan slovenski bibliograf in se je bližal petdesetemu letu, se mu je izpolnila davna želja, da bi postal bibliotekar - knjižničar. Leta 1925 so ga državne oblasti s šole poklicale v Državno biblioteko, današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK). "Menile so da je spričo svojega vsestranskega znanja, še zlasti na področju knjižničarstva, nadvse primeren, da prevzame vodstvo te častitljive in za slovenski narod nadvse pomembne ustanove." Šlebinger jo je kot ravnatelj vodil od leta 1925 do 1946, ko je bil upokojen. Njegova Narodna biblioteka je rasla in se množila, toda stiskala se je v neprimernih prostorih. Nujno je bilo poskrbeti za novo stavbo. V letih 1936-1941 so po načrtih mojstra Jožeta Plečnika pozidali njegovo umetnino, na katero smo še danes ponosni.

Isto leto, ko je Šlebinger postal ravnatelj Državne biblioteke, je začel izhajati znameniti Slovenski biografski leksikon, ki je izhajal do leta 1991 in obsega štiri knjige s 4.768 stranmi, samo osebno kazalo jih šteje 245. Ker je imel tako dober pregled nad celostnim slovenskim ustvarjalnim potencialom, je skoraj sam izdelal obsežen spisek osebnosti, ki naj bi prišle v SBL. Bil je v uredniškem odboru prvih treh zvezkov, za SBL je napisal več kot 220 temeljitih življenjepisov in k njim pripadajočih bibliografij. Pomembno je bilo tudi njegovo uredniško delo pri raznih revijah in založbah. Deloval je tudi literarno. Zaradi svojih zaslug za slovensko knjižničarstvo je bil izvoljen za dopisnega člana SAZU. Močno bolan se je leta 1948 preselil na svoje posestvo v Gornji Radgoni, kjer je preživel še štiri leta. Umrl je 3. februarja 1951 in je tam tudi pokopan.

(obletnica meseca 10_2006)

Zajemi vsak dan

Cerkev je ustanovljena, da gradi nebeško kraljestvo že tukaj na zemlji, ne pa da si pridobiva zemeljsko oblast. Ker živi v času, mora preiskovati znamenja časov in jih razlagati v luči evangelija.

(sv. Pavel VI.)
Sobota, 23. November 2019
Na vrh