Lojze Bratuž

* 17. februar 1902, Gorica, † 16. februar 1937, Gorica

Note je bral tako zgodaj kot črke

Bratuz Lojze0Ta junak zvestobe narodu in veri se je rodil 17. februarja 1902 v Gorici v delavski družini. Njegov šest let sta­rejši brat Jožko je študiral bogoslovje, a se zaradi prevelike tenkovestnosti ni dal posvetiti v duhovnika. Izkazal se je kot odličen vzgojitelj kot vodja slovenskega dijaškega zavoda Alojzi­jevišče v Gorici. Lojze je obiskoval osnovno šolo in pripravnico za srednjo šolo v rodnem mestu, ob začetku vojne z Italijo (1915) je moral šolanje prekiniti. Že mlad je pokazal silno nagnjenje do glasbe: pri desetih letih je pridobil osnovno znanje o harmoniji in orglanju, trinajstleten je sedel za orglami. Med vojno so dru­žino odvedli v begunstvo v notranjost Italije. Po vojni je Lojze obiskoval dveletni učiteljski tečaj, potem pa služboval kot učitelj v raznih krajih (Šmartno v Brdih, Solkan, Batuje). Leta 1929 je sprejel povabilo nadškofa Sedeja za profesorja glasbe v škofij­ski gimnaziji. Konec tega leta je dobil policijski opomin in bil zaprt, zato je moral semenišče zapustiti. Leta 1930 ga je nadškof Sedej imenoval za nadzornika cerkvenih pevskih zborov na Goriškem in kot tak je uradno obiskoval cerkvene pevske zbore na podeželju, jih učil in orglal pri slovesnostih. Povsod, kjer je služboval kot učitelj, je nastopal tudi kot organist, pevovodja in kulturni delavec. Zaradi tega je bil pri fašistih 'zaznamovan'. Uveljavil se je tudi kot skladatelj (na skladbe se je podpisoval Sočenko). Z več pesmimi je sodeloval pri lepih pesmaricah Goriške Mohorjeve družbe (Božji spevi, Gospodov dan, Zdrava Marija).

Srečali sta se dve sorodni duši

Bratuz Lojze1Za precej njegovih tam objavljenih skladb je napisala besedilo mlada tolminska pesnica Ljubka Šorli, ki je pomagala materi v trgovini ter nekaj časa nadomeščala organista in vodila dekliški zbor. "Srečali sta se dve sorodni duši, " je zapisal Kazimir Humar, "ona občutljiva pesnica, on nadarjen glasbenik in skla­datelj." Leta 1933 sta se poročila in rodila sta se jima dva ot­roka: hči Lojzka (19. junija 1934) in sin Andrej (27. novembra 1936), ki sta oba dosegla akademski naslov, čeprav sta že v než­ni dobi ostala brez očeta. Na videz krhka mati Ljubka je bila močna žena, kakršno opeva Sveto pismo. Njen mož Lojze, ki se je z vso predanostjo posvečal glasbeni in kulturni dejavnosti, je bil srečen v svojem toplem družinskem gnezdu. Nanj pa so budno prežali fašistični sokoli. Nekaj časa je bil dirigent italijan­skega pevskega zbora v goriški stolnici. Redno je hodil v Podgo­ro, kjer je bil organist in pevovodja. Tam je njegov zbor v ne­deljo, 27. decembra 1936 (sin Andrej je imel prav ta dan en me­sec) pozdravil novorojeno božje Dete z milo slovensko božično pesmijo. Po maši so ga fašisti prisilili, da je pil strojno olje, pomešano z bencinom. Za posledicami tega nasilja je v hudem trp­ljenju poldrugi mesec kasneje, 16. februarja 1937, en dan pred svojim 35. rojstnim dnevom, umrl. Postal je živa priča in tudi simbol enega najhujših narodnih zatiranj sredi Evrope tridese­tih let.

"Venec spominčic možu na grob"

Bratuz Lojze3Mlada vdova z dvema nebogljenima otrokoma se je najprej zatekla k materi in sestri v Tolmin, a že jeseni so se vrnili domov v Gorico. Ljubka je v vojnem času na lastni koži izkusila grozo­vitost policijskih zaslišanj. Razpad fašistične Italije je doča­kala v taborišču v Zdravščini, kjer je zdaj vzidana spominska plošča z besedami, ki jih je napisala ona: "Skoz trpljenje nas žlahtni usoda. / Ena vera je, en klic: svoboda!" Pohitela je v Gorico in z otrokoma odšla v Tolmin, kjer je po vojni postala učiteljica. Leta 1946 se je vrnila v Gorico in vse do upokojitve (1975) je poučevala v mnogih vaseh goriške okolice. Bila je ne le učiteljica, ampak tudi zgledna vzgojiteljica; ki živi iz korenin svoje globoke vere. Ta izžareva iz njenega sonetnega venca z nas­lovom Venec spominčic možu na grob, ki je izšel v knjižni (biblio­filski) izdaji v Gorici leta 1957. Iz tega venca diha krščansko odpuščanje do krivcev smrti ljubljenega moža. Anton Kacin je v spremni besedi zapisal: "Venec spominčic ni in noče biti obtožba oseb, naroda ali države, pač pa obtožuje zlo, ki nujno izvira iz vsakega totalitarizma."

Bratuz Lojze4Ta venec je v zbirko Izbrane pesmi (Gori­ca 1973) prišel pod naslovom Ti in jaz in tri leta življenja. ­- Že nekaj mesecev po mučeniški smrti Lojzeta Bratuža so v misijon­ski tiskarni v Grobljah pri Domžalah natisnili knjižico z naslo­vom Čisti žrtvi svetal spomin avtorja, ki je ostal nepodpisan (iz varnostnih razlogov, ker je bil italijanski državljan). Danes vemo, da je bil to Bratužev dolgoletni prijatelj Rado Bednarik. Naslov te knjižice so izbrali za napis na Bratuževo spominsko ploščo v Podgori.

(obletnica 02_2002)

Zajemi vsak dan

Ko je Sin postal človek, nam ni mogel razodeti drugega kot Očetovo ljubezen in svojo ljubezen do Očeta ter ljubezen obeh do nas.

(Hans Urs von Balthasar)
Nedelja, 7. Junij 2020
Na vrh