Joža Vovk

* 17. februar 1911, Češnjica pri Kropi, † 17. februar 1957, Zgornje Jezersko, pokopan na Ovsišah pri Podnartu

Trdno drevo žitarjevega rodu

Zibel je Jožu Vovku tekla v kmečki hiši na Češnjici, župnija Ovsiše pri Podnartu, po domače pri Žitarju. Zakoncema Janezu in Luciji Vovk se je rodil 17. februarja 1911 kot drugi otrok in prvi sin (prvorojenka Marija je umrla za davico, ko ji je bilo dve leti in pol). V naslednjih desetih letih so od Žitarjeve hiše nesli h krstu skoro vsako leto. Za Jožem je prišel na svet Janez (1912), zdaj znan jasličar na Polici pri Naklem, sledila sta France (1914) pa Aleš (1915); štirim "Bučkom" sta prišli delat družbo Anica (1916) in Albina (1917), po krajšem "premoru" pa sta družino obogatila še Ciril (1920) in Metod (1921), najmlajši, ki je za očetom prevzel gospodarstvo na domu. Oče Janez je umrl pri 76. letih leta 1955, mama Lucija pa leta 1968 in je učakala častitljivo starost 92 let. Od odraslih otrok so poleg Joža, ki je omahnil v polni moški moči, lani pokopali še Anico, kmečko gospodinjo na Češnjici. Sedmeri Vovkovi, ki še živijo, so si ustvarili domove v bližnji okolici (od Ovsiš do Lesc). Joža je mislil na svojega leto mlajšega brata Janeza, ko je leta 1937 v črtici Jaslice zapisal: "Imel je dar, ki ni dan vsakomur. Znal je iz lesa izrezovati najrazličnejše stvari..."

Buček gre v šolo in postane duhovnik

Buček-Erženov Lojzek ima veliko potez pisatelja Joža Vovka. Bil je živ in nagajiv otrok, pa mehkega in poštenega srca. "Nekega dne so Bučka poslali v šolo in s tem se je začel zanj nov kos življenja. V šoli se bo marsičesa naučil, so rekli, a to zanj ni bilo tako važno. Mnogo večjega pomena je bilo zanj, da se je njegovo obzorje nenadoma razširilo kar čez tri, štiri vasi." Po končani ljudski šoli na Ovsišah je bil Joža osem let v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je končal klasično gimnazijo. Po maturi se je vpisal na teološko fakulteto ljubljanske univerze in 5. julija 1936 ga je tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman posvetil v duhovnika. Po novi maši na Ovsišah je deloval kot kaplan najprej na Dobrovi pri Ljubljani, nato pa v Kranju, odkoder ga je nemški okupator skozi ječe in trpljenje pregnal v Srbijo. Med vojno je bil dušni pastir slovenskih izgnancev v Srbiji. Njihovo gorje je izpovedal v svoji pesniški zbirki Izgnanci (Beograd 1945), kjer med drugim beremo: "Tavamo po mestih in vaseh / kot strganih beračev karavana. / Je mar na čelih nam zapisan greh, / da meče se kot psom nam hrana?" Po vojni se je vrnil v Kranj, v župnijo Primskovo. Leta 1951 pa je postal župnik na Jezerskem ter upravljal še župnijo Kokro. Tam je deloval šest let. Bolezen je vidno izpodjedala njegovo mogočno postavo in 17. februarja 1957 mu je odpovedalo srce. Pogreb na Ovsišah je pokazal, kako priljubljen je bil med duhovniki in med ljudmi.

Pel in pripovedoval je iz sebe

Joža Vovk je začel s slovstvenim delom že v dijaških letih. Odlična škofijska gimnazija v Šentvidu je k temu spodbujala vse nadarjene dijake. Joža se je kmalu začel oglašati po tedanjih vodilnih književnih listih, kot sta bila Mladika ter Dom in svet, objavljal je tudi v Mohorjevem koledarju. Razen pesmi je pisal tudi črtice in ocene knjig. Prevedel je več del za gledališče. Njegov prozni prvenec Zaplankarji (1941), namenjen otrokom, ni tako znan kot njegova ljubka mladinska pripoved Naš Buček (1943), ki je po vojni doživela še dve izdaji (1972, 1979). V njej je opisal življenje vaških dečkov in podal marsikatero črto iz svoje mladosti; z njo je postavil tudi lep spomenik svojim staršem, zlasti svoji materi. Ko je bil nekoč le preveč poreden, ga je oče trdo kaznoval tako, da ga je zaprl v temno klet, kjer je prestal zelo hude ure. Ko ga je prišla mati iskat, je videl, da so njene oči mokre. "Mati je jokala, jokala nad njegovim divjaštvom. Buček jo je razumel. Prav gotovo bi bil rajši celo popoldne zaprt v kleti, kakor pa da ga je mati izpustila s solzami v očeh." Kaj je čutila mati ob začetku vojne, ko so ji odtrgali vseh šest sinov, je izpovedal v Materini pesmi: "Šest sinov je v svet odšlo, / šest sinov, / šest rok je seglo po slovo, / šest brazd mi čelo razoralo, / šest trnov se zabodlo je v srce, / šest težkih muk čez dušo palo."

(obletnica 02_1997)