Viktor Parma

* 20. februar 1858, Trst, † 25. december 1924, Maribor

Njegovo življenje - eno samo romanje

Parma Viktor0Viktor Parma se je rodil 20. februarja 1858 v Trstu. Oče Ivan, policijski uradnik, čigar predniki so bili iz Slavonije, se je v Trstu oženil z Matildo de Matei, hčerko nekdanjega Napoleonovega častnika, ki je bil z njim v Rusiji, pozneje pa je postal major avstrijske vojske. Doma so najbrž govorili italijansko in Viktor se je šele dokaj pozneje naučil slovenščine in je kot dijak tretjega gimnazijskega razreda v Novem mestu celo padel iz tega predmeta. Tekoče pa je govoril italijansko, nemško in nekoliko hrvaško (po očetovih prednikih). Njegovo življenje je bilo eno samo romanje: najprej so se selili iz kraja v kraj, kamor je bil premeščen oče Ivan, kasneje pa je enaka usoda čakala Viktorja, ki je pristal v istem poklicu. Družina se je selila iz Trsta v Zadar, od tam v Novo mesto, v Metliko, pa spet v Zadar, od tam pa v italijanski Trento, kjer je Viktor leta 1876 maturiral in odšel na Dunaj študirat pravo. Na počitnice je odhajal v Celovec, kamor je bil medtem premeščen oče. Ko je leta 1881 končal študij prava, je postal praktikant pri policijskem ravnateljstvu v Trstu. Kmalu pa so se začela romanja po raznih slovenskih krajih: od Ljubljane, Kočevja, Kranja, Krškega, Litije, Postojne, Logatca, Litije, Kamnika, Črnomlja in še tretjič Litije. Vlada pač ni rada gledala uradnika, ki je delal na narodnem, kulturnem in umetniškem področju. Njegovim prošnjam, da bi ga po sedemindvajsetih letih službovanja po podeželskih krajih prestavili v Ljubljano, niso ugodili. Po kazenski upokojitvi leta 1915 se je preselil na Dunaj, leta 1920 je prišel k sinu na Pragersko, kjer je dobil vabilo, da pride kot častni kapelnik v opero v Maribor.

Glasba ga je spremljala od mladih nog

Parma Viktor2Tako oče kot mati sta bila glasbeno nadarjena in odlična pianista, zato ni čudno, da je to podedoval tudi njun sin Viktor. Kot dijak je v Zadru sodeloval pri orkestralnih koncertih in tri leta pri opernih predstavah igral violino in čelo. Kot gimnazijec je v Novem mestu nastopal kot violinist. Ustanovil in vodil je dijaški orkester in zanj komponiral plesno glasbo. Na Dunaju se je preživljal z učenjem klavirja in violine. Tam je pri Brucknerju študiral kompozicijo, v knjižnici pa je študiral operne partiture. Kot študent je med počitnicami v Celovcu napisal koračnico Duh slovenski. Čeprav se je po njegovih žilah pretakala (tudi) italijanska kri, je bil odločen Slovenec in prav zaradi njegovega narodnostnega delovanja so ga tolikokrat službeno premeščali, ga celo suspendirali in predčasno upokojili. Viktor Parma je bil po značaju tak, kot njegova glasba: veder, živahen, blag in ljubezniv.

Parma Viktor3Kot operni skladatelj romantične smeri je veliko pozornost posvečal melodiji po vzoru italijanskih skladateljev. V njegovih delih je težišče na spevnih melodijah in bleščečih pevskih linijah ter spretni instrumentaciji. To jim je zagotavljalo uspeh pri poslušalcih ne samo na Slovenskem, ampak tudi po drugih slovanskih deželah takratne monarhije. Med prvo svetovno vojno je živel na Dunaju, po vojni je dobil službo kapelnika Narodnega gledališča v Mariboru, kjer je dirigiral mnoge svoje opere in operete. Tam je tudi ustanovil in urejal zbornik Struna, ki je objavljal priredbe domačih skladb za salonski orkester. V mestu ob Dravi se je njegovo življenje izteklo na božični praznik, 25. decembra 1924.

Oče slovenske opere

Parma Viktor1Viktor Parma velja za očeta slovenske opere. Njegova opera Urh, grof celjski (1895) na libreto pesnika Antona Funtka je namreč prva v celoti komponirana slovenska zgodovinska romantična opera. Njegova enodejanka Ksenija (1896) je bila poleg Försterjevega Gorenjskega slavčka največkrat izvajana slovenska opera (libreto sta napisala F. Goestl in A. Funtek). Na prošnjo gledališča deželnemu predsedniku, če bi lahko skladatelj dirigiral eno od predstav, je dobil dovoljenje samo pod pogojem, da plakati ne navajajo njegovega uradnega položaja (okrajni komisar) in da se po predstavi ne pojavi na odru. Ob koncu je občinstvo priredilo tako viharne ovacije, da je bil Parma prisiljen priti na oder in se zahvaliti. Naštejmo vsa Parmova dela na področju scenske glasbe: poleg dveh že omenjenih oper je napisal še operi Stara pesem (1897) in Zlatorog (1919), nedokončana je ostala opera Pavliha; bil je tudi mojster operete, napisal je štiri: Caričine Amazonke (1902), Nečak (1906). Venerin hram (1908) in Zaročenec v škripcih (1917). Napisal je tudi markantno scensko glasbo za Rokovnjače (1897), Legionarje (1903) in Mogočni prstan (1923). Po sodbi glasbenih poznavalcev je Parmovo najboljše in najbolj zrelo operno delo Zlatorog, za katero mu je besedilo napisal avstrijski pisatelj Richard Brauer. Med vsemi odrskimi deli Viktorja Parme so daleč največji uspeh doživele Caričine Amazonke. Krstna izvedba je bila 24. marca 1903 v Deželnem gledališču v Ljubljani, potem pa so osvajale poslušalce v Pragi, Zagrebu, Plznu. Besedilo sta posodobila in "očistila" Kozma Ahačič in Igor Grdina in v tej verziji je opereta doživela krstno koncertno izvedbo 8. februarja

obletnica meseca 02_2008

Zajemi vsak dan

Če bi danes prišel med nas? / Ne! Pomota! / Danes prišel si med nas: / Družini prinašaš vstajenje.

(Pavle Jakop)
Sreda, 28. September 2022
Na vrh