France Stele

* 21. februar 1886, Tunjice, † 10. avgust 1972, Ljubljana.

Dolgoletni službeni varuh naših spomenikov

Zibelka mu je tekla v preprosti kmečki hiši v Tunjicah pri Kamniku, kjer je lepoto svojega domačega sveta zagledal 21. februarja 1886. "Dedovo pripovedovanje pravljic mu je poživljalo domišljijo, kamniška ljudska šola in gimnazija v Kranju sta mu bistrili um, univerza na Dunaju z umetnostnozgodovinsko stolico odličnega profesorja Maxa Dvoržaka ga je usmerila v strokovno znanstveno delo" (Jože Dolenc). Bil eden najljubših učencev tega profesorja, ki ga je usmeril v raziskovanje srednjeveškega stenskega slikarstva na Kranjskem. Iz tega predmeta je leta 1912 doktoriral. Kot prvi slovenski strokovni konservator - varuh umetnostnih spomenikov je nastopil službo v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je z bojišča v Galiciji prišel v rusko ujetništvo v Sibirijo, kjer se je obogatil z znanjem novih jezikov. Ko se je leta 1919 vrnil v Ljubljano, je prevzel vodstvo Spomeniškega urada za Slovenijo v kraljevini Jugoslaviji. Nalogo je - kot vselej - sprejel z zavestjo odgovornosti. Z beležnico v roki in s težkim fotografskim aparatom v nahrbtniku je prekrižaril vso slovensko zemljo, jo spoznaval v njenih ljudeh, pokrajinskih značilnostih, zgodovini in umetnosti. Slovensko spomeniško varstvo je uredil po načelu: "Konservirati, ne restavrirati." Spomenike je pojmoval kot zgodovinske in kulturne priče preteklosti, ki jih je treba, če se le da, ohraniti v prvotni obliki. "Prvo načelo je, da spomenik ohranjujemo, dokler le mogoče, tak, kakršen je doživel naš čas, in skrbno pazimo, da nepremišljeno ravnanje z njim ne uniči njegove značilnosti."

Umetnostna zgodovina je zgodovina duha

"Petindvajset let sem bil službeni varuh naših spomenikov; od tedaj sem že petnajst let poklicni razlagalec njenih zgodovinskih spomenikov na univerzi," je zapisal France Stele v Mohorjevem koledarju leta 1953. Profesor umetnostne zgodovine je dejansko postal že leta 1921 kot honorarni predavatelj na arhitekturnem oddelku Tehniške fakultete novoustanovljene ljubljanske univerze. Leta 1937 je bil imenovan za izrednega profesorja umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti, leta 1952 je postal redni profesor, leta 1960 se je upokojil, toda kot zaslužni profesor je predaval še naprej. Vzgojil je ves srednji rod naših umetnostnih zgodovinarjev. Kot profesor se je ravnal po načelu svojega dunajskega profesorja Maxa Dvoržaka: "Umetnostna zgodovina je še vedno zgodovina", dopolnil pa ga je s svojim vodilom, da je umetnostna zgodovina dejansko zgodovina duha. Stele je slovensko umetnostno zgodovino usmeril v raziskovanje domačega gradiva in ji prav s tem omogočil evropsko priznanje. Osebno je slovensko umetnostno zgodovino zastopal na številnih mednarodnih kongresih, zlasti s tiskano besedo. Plod njegovih strokovnih raziskovanj je knjiga Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih (1924), ki bi jo lahko imenovali rojstni list slovenske umetnostne zgodovine. Ob ustanovitvi Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bil dr. Stele med prvimi izbran za njenega rednega člana. Prejel je tudi številna mednarodna priznanja: leta 1962 zlati doktorat dunajske univerze, 1969 častni doktorat ljubljanske univerze, 1969 Prešernovo nagrado in istega leta Herderjevo nagrado, namenjeno osebnostim, ki si prizadevajo za ohranjevanje evropske kulturne dediščine v duhu mirnega sporazumevanja med narodi.

Odbornik in sodelavec mohorjeve družbe

"Kar nekam neverjetno je, da se je učeni univerzitetni profesor, član Akademije, večkratni častni doktor, odlični predavatelj in pisatelj s takšno vnemo udeleževal sej odbora Mohorjeve družbe in bil do konca njej odbornik," je ob Steletovi smrti zapisal Stanko Cajnkar, tedaj "prvi mož" Slomškove založbe. Razloge za to je Stele navedel že prej. Povedal je, da njegovi spomini na Mohorjevo segajo v čase njegove prve mladosti. "Mati me je z mohorsko knjigo v rokah pestovala. Oče pa je družini ob nedeljah bral iz mohorskih knjig. Pa tudi sam sem rasel ob knjigah Mohorjeve." Odbornik Mohorjeve družbe je postal za časa, ko je bil njen urednik pisatelj Franc Saleški Finžgar, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. "Mi, ki smo bili z njim na neštetih sejah in slovesnostih, ne bomo pozabili na njegovo modro besedo, na njegovo ljubezen do vsega, kar je lepo in dobro, na njegovo več kot polstoletno zvestobo Mohorjevi družbi" (Stanko Cajnkar). Za Mohorjevo družbo je tudi veliko pisal. Nekateri njegovi zapisi so izšli v knjižni obliki (Cerkveno slikarstvo med Slovenci). Steletovo pero je pogosto obogatilo tudi Mohorjeve koledarje. Zadnja leta je v pogovorih na sejah večkrat sprožil misel, da bi Mohorjeva začela izdajati posebno zbirko, v kateri bi razni sodelavci obdelali slovensko ikonografijo. Sad sodelovanja z mojstrom Plečnikom sta knjigi Architectura perennis (1941) in Napori (1955). Ko je bil še poln načrtov in delovne vneme, je lučka njegovega izredno rodovitnega življenja, trajajočega šestinosemdeset let in pol, 10. avgusta 1972 ugasnila.

(obletnica meseca 02_2006)

Zajemi vsak dan

Če bi danes prišel med nas? / Ne! Pomota! / Danes prišel si med nas: / Družini prinašaš vstajenje.

(Pavle Jakop)
Sreda, 28. September 2022
Na vrh