Karel Štrekelj

* 24. februar 1859, Gorjansko pri Komnu na Krasu, † 7. julij 1912, Gradec, Avstro-Ogrska

Zibelka mu je tekla na Krasu: rodil se je 24. februarja 1859 v Gorjanskem pri Komnu. V družini je bilo štirinajst otrok in dva sino­va (Andrej in Edvard) sta postala duhovnika. Karel je začel osnovno šolo v Gorjanskem in jo nadaljeval v Gorici, kjer je obiskoval tudi klasično gimnazijo. Po maturi leta 1878 je šel na Dunaj študirat slavistiko ter klasično in primerjalno jezikoslovje. Študij je končal z doktorsko disertacijo o narečju svojega domačega okolja pri profesorju Franu Miklošiču. Ko ni mogel dobiti nobene službe na kakšni šoli, je šel na Češko za hišnega učitelja v plemiško družino, kjer sta se srečala z angleško vzgojiteljico, ki je postala njegova žena. Sedem let je sodeloval pri slovenski izdaji državnega zakonika. Šele leta 1897 so se mu odprla tako zaželena vrata do profesure na graški univerzi, kjer je postal izredni profesor za slovansko filologijo s posebnim ozirom na slovenski jezik in slovstvo. Bil je odličen strokovnjak, zato so ga leta 1908 vabili na univerzo v Sofijo; tedaj pa je bil imenovan za rednega profesorja na graški univerzi. Poleg slovenskega jezika in književnosti (predavanja so bila v slovenščini) je predaval še starocerkveno slovanščino in srbohrvaščino. Kmalu mu je začelo pešati zdravje in leta 1911 je moral zaprositi za bolezenski dopust, s katerega se ni več vrnil v predavalnico. 7. julija 1912 je umrl, star komaj 53 let.

Štrekljev življenjepisec Milko Matičetov (Primorski slovenski biografski leksikon) omenja tri može, "ki so ga že v goriških dijaških letih zaznamovali in mu malone začrtali poznejšo poklicno pot". Prvi je bil njegov profesor slovenščine Fran Levec, ki mu je odstiral le­pote materinega jezika (ostala sta povezana tudi pozneje). Kot dijak se je srečal z jezikoslovcem Baudouvinom de Courtenayem, ki je zbiral zahodnoslovansko narečno in folklorno gradivo. Tretji pa je bil pisatelj Fran Erjavec, pa ne kot profesor biologije na goriški gimnaziji, ampak kot zbiralec živega besednega zaklada in ljudskega pesništva. Štrekelj je bil kot študent na Dunaju tajnik Slovenskega literarnega društva in kritik o stilu in jeziku sestavkov, ki so jih člani brali na srečanjih. Kot profesor na univerzi v Gradcu je sestavil štiri knjige predavanj Zgodovina slovenskega slovstva (ostale so v rokopisu). Njegova doktorska disertacija je bila z jezikoslovnega področja in tudi kot profesor se je tej stroki precej posvečal. Omembe vredni sta njegovi študiji o dolnjekraškem in cerkljanskem narečju.

Pri svojem profesorju Franu Miklošiču se je ogrel za etimologijo in s tega področja objavil več razprav. Njegova velika ljubezen je bila tudi slovnica: njegovo zadnje natisnjeno delo, ki ga je izdala Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti je bil prvi del Historične slovnice slovenskega jezika (nauk o etimologiji).

V slovensko kulturno zgodovino se je Karel Štrekelj zapisal predvsem kot pobudnik in organizator zbiranja ljudskih pesmi. Za to se je ogreval že v šolskih letih: njegov prvi zapis, seveda iz Gorjanskega, je iz leta 1873, ko mu je bilo štirinajst let. Leta 1886 mu je Slovenska Matica zaupala urejanje Slovenskih narodnih pesmi. Štrekelj je to nalogo rad sprejel in naslednje leto, je v Ljubljanskem zvonu objavil Prošnjo za narodno blago, v kateri je razložil načrt za izdajo vsega ljudskega blaga ter posebej načela za izdajo pesmi z napotki zapisovalcem. V predgovoru k prvemu snopiču (22. oktobra 1895) je Štrekelj zapisal, da bodo v zbirko Slovenske narodne pesmi sprejete "vse dosedaj zapisane, urejevalcu dostopne narodne Pesmi, ki so brez dvoma narodova lastnina ali vsaj take, ki duševne vrednosti naroda ne omadežujejo". Brž po izidu prvega zvezka so se oglasili moralisti, ki so menili, da je nekaj pesmi "pohujšljivih". Slovenske narodne pesmi so izšle v štirih zajetnih knjigah (1895-1923 - po Štrekljevi smrti je delo dokončal Joža Glonar). Štrekelj je pritegnil nad 200 sodelavcev iz vseh slovenskih pokrajin. Prva knjiga vsebuje pripovedne pesmi, druga ljubezenske, tretja "pesmi za posebne prilike" (obredne, plesne, svatovske, pivske, obsmrtne) ter pobožne, četrta pa stanovske ter šaljive in zabavljive. Vseh pesmi v zbirki je 8686 .

obletnica meseca 02_1999