Zorko Jelinčič

* 5. marec 1900, Log pod Mangartom, † 13. julij 1965, Trst

DOBER KOT KRUH IN DELAVEN KOT MRAVLJA

O Zorku Jelinčiču, ki je svojo trnovo življenjsko pot končal pred petdesetimi leti, je pisatelj Boris Pahor zapisal, da je bil “dober kot kruh in delaven kot mravlja”. Rodil se je 5. marca 1900 v Logu pod Mangartom, kjer je bil njegov oče Ferdinand učitelj. Kmalu po Zorkovem rojstvu se je družina (bilo 12 otrok, trije so umrli v nežni dobi) preselila v Podmelec, kjer je oče dobil službo vaškega učitelja in tam je Zorko končal osnovno šolo, v letih 1911–1918 pa je obiskoval realko v Idriji. Po maturi je moral za eno leto k vojakom, jeseni 1919 pa se je vpisal na filozofsko fakulteto novoustanovljene univerze v Ljubljani, kjer je spoznal Klementa Juga. Postala sta prijatelja in gorniška tovariša. Primorski študenti so spoznali, da z diplomo ljubljanske univerze po vrnitvi domov nimajo nobene možnosti zaposlitve, zato so se prepisali na univerze v Italiji, Jelinčič na univerzo v Padovi, vendar študija filozofije ni končal. Zaradi očetove smrti se je moral zaposliti, da se je preživljal in skrbel za svoje mlajše brate in sestre. Sprejel je službo tajnika Zveze prosvetnih društev v Gorici, nato pa še tajništvo dijaškega društva Adrija. Julija 1927 je fašistični režim razpustil vsa še delujoča slovenska društva in zatrl ves slovenski tisk. Sredi septembra je bil na Nanosu ustanovni sestanek ilegalne protifašistične organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka). Med ustanovnimi člani je bil tudi Jelinčič. Temu je sledil val aretacij, Jelinčiča je pred njo rešila nesreča v gorah. Julija 1929 se je poročil učiteljico Fanico Obid z Bukovega nad Cerknem. 13. marca 1930 ga aretirali, po dvajsetih mesecih stroge osamitve je bil pred Posebnim sodiščem v Rimu obsojen na 20 let ječe. Žena Fanica in hčerkica Rada sta bili poslani v enoletno konfinacijo.

“IZ TVOJIH SPOMINOV DIHA ODPUŠČANJE”

Po različnih amnestijah se mu je kazen zmanjšala na devet let ječe. Marca 1939 se je vrnil na dom svoje žene. Srečo skupnega življenja je zatemnila smrt Fanice na porodu hčerke Jasne 4. aprila 1940. Med drugo svetovno vojno je bil do kapitulacije Italije septembra 1943 jetnik v internacijskem taborišču na jugu Italije, od tam se je prebil v Bari. Leta 1945 je prišel v Trst, kjer se je takoj vrgel na delo. Na njegovo pobudo je bilo obnovljeno Slovensko planinsko društvo, sodeloval je pri številnih drugih organizacijah in ustanovah. Leta 1948 se je poročil s prof. Danico Žunovo in v zakonu sta se jima rodila sinova Zlatko (1952) in Dušan (1953). Zorko se je posvečal raziskovalnemu delu in pisanju; v letih 1947–1954 je objavil okoli 200 člankov in razprav, vsaj dvakrat toliko pa še v naslednjih letih. Izstopajo predvsem razprave s področja raziskovanja slovenskih ledinskih imen na Tržaškem, etnografije in arheologije. V začetku šestdesetih let se je začela ponovno oglašati bolezen, posledica dolgih let fašističnih ječ. Za njenimi posledicami je umrl 13. julija 1965 v Trstu. Dragocena pričevanja svoje dobe je zapustil v spominih, ki sta jih po njegovi smrti uredila hči Rada in sin Dušan in so izšli leta 1994 pri Goriški Mohorjevi družbi z naslovom Pod svinčenim nebom. Dušan, ki je ob očetovi smrti imel komaj dvanajst let, je ob urejanju očetovih zapiskov odkril: »Iz tvojih spominov ne dihata jeza ali maščevanje, temveč le usmiljenje in odpuščanje ... Počasi sem prišel do prepričanja, da je moralno pokončen človek, ki ve, da odhaja na drugi svet s čisto vestjo, lahko veder ... Krivice si pozabil, zagrenjenost pustil nekje za vogalom, svojim mučiteljem pa odpustil. To je največji življenjski nauk, ki si mi ga poklonil.«

“NANJ SE LAHKO ZANESEŠ KOT NA SKALO”

Pisatelj Vladimir Bartol je povedal, kako mu je Klement Jug, študent filozofije na ljubljanski univerzi in drzen alpinist, predstavil Zorka Jelinčiča: »Ga ne poznaš? To je Zorko Jelinčič, Goričan, eden mojih najboljših soplezalcev. Fejst fant in odličen tovariš. Ne govori veliko, toda nanj se lahko zaneseš kot na skalo.« To se ne nanaša le na njune skupne zmage v gorah, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Jug in Jelinčič sta alpinizem razumela kot pot rasti, ki za cilj nima premagane težave v steni, ampak gre veliko bolj za samovzgojo in oblikovanje svoje osebnosti, ki naj bo poštena, klena in zdrava. Gore so Jelinčiču kovale trd in neupogljiv značaj. Krepile pa so tudi njegove telesne moči, zato je lahko tudi po devetih letih ječe, ko je bil obsojen na mirovanje in vsakršno pomanjkanje, preživel. Veselje do planinstva je ohranil do konca svojega življenja.

Njegova trdnost se je izkazala posebno v njegovi borbi za pravice slovenskega naroda na Primorskem. Bil je eden vodilnih pri ustanovitvi organizacije TIGR. Ko so ga v zaporih zasliševali, ni izdal niti enega imena sodelavcev in je vedno prevzel vso odgovornost nase. V sveti zavesti, da se bojuje za pravično stvar, nikoli ni hotel prositi za pomilostitev. Presenetljivo je tudi, da je v svojih pismih iz zapora tolažil svoje domače. Sin Dušan se iz svojega otroštva spominja, kako je njega in brata Zlatka poučeval, da morata vedno dobro premisliti, ali ljudje

(obletnica meseca – Ognjišče 07_2015)