Ivan Prijatelj

* 23. december 1875, Vinice pri Sodražici, † 23. maj 1937, Ljubljana

Prijatelj Ivan1OD KROŠNJARJA DO PROFESORJA NA UNIVERZI
Ivan Prijatelj je izšel iz dolenjske pokrajine, katere prebivalci slovijo po šegavosti. Njegova rojstna vas Vinice pri Sodražici leži v gornjem koncu Ribniške doline. Tu je zagledal luč sveta 23. decembra 1875 kot tretji od petih otrok v družini malega kmeta, ki je krošnjaril s suho robo po avstrijskem Koroškem in Štajerskem. Ivana je poslal v sodraško šolo šele z osmim letom, nato ga je eno leto držal doma, nazadnje pa ga je vzel s seboj po kupčiji. Mali krošnjar je pokazal veliko podjetnost. Na prigovarjanje sorodnikov ga je poslal s Koroške domov in ga dal študirat. Kot dijak klasične gimnazije v Ljubljani je bil od 3. do 6. razreda gojenec Alojzijevišča. Zadnji dve gimnazijski leti se je preživljal z instrukcijami. Po maturi je odšel na Dunaj študirat medicino, a že po treh mesecih je prestopil na slavistiko in klasično jezikoslovje. Leta 1902 je študij končal z doktoratom. Po študijskih potovanjih se je odločil za znanstveni poklic. Leta 1905 se je poročil z Amalijo Golijevo, ki jo je spoznal v Idriji. Tega leta je nastopil službo uradnika v Dvorni knjižnici na Dunaju, ki mu je omogočala zbrano znanstveno delo, in ostal tam do leta 1919.

Prijatelj Ivan2Tedaj je z velikim veseljem sprejel imenovanje za profesorja novejše slovenske in slovanske literature na mladi univerzi v Ljubljani. Z vsem ognjem se je lotil dela; sodeloval je pri organizaciji slovenske znanosti in kulture, čudovito je predaval slavističnemu naraščaju. Zaradi političnih zdrah se je začel omejevati na akademsko delo, silno ga je potrla smrt edinega sina (1932) in zadnja leta se je umaknil iz javnosti, najraje se je mudil na svojem koščku zemlje blizu Polhovega Gradca. Zaradi bolezni, ki ga je mučila že dlje časa, je 23. maja 1937 odšel v večnost.


PISEC IN ILUSTRATOR ‘DOMAČIH VAJ’
Pot Ivana Prijatelja v življenje je bila pot bistroumnega, nadarjenega kmečkega fanta, ki se je že od mladih nog naučil samostojnosti in iznajdljivosti. V vsakdanjem stiku z zemljo v vseh letnih časih se je navzel ljubezni do rodne grude in domače govorice. Ko se je odpravil v svet, je s seboj ponesel ribniško šegavost in smisel za slikovito izražanje. Kot gojenec zavoda Alojzijevišče (na Poljanski cesti v Ljubljani) je poskušal svoje mladostne vtise zapisati v pripovedni obliki. V zavodskem literarnem listu Domače vaje je prvič nastopil kot gimnazijec četrtega razreda (1893/94) in si kmalu pridobil med pisateljskimi tovariši vidno mesto.

Prijatelj Ivan3Odlikoval se ni samo kot pisatelj, temveč tudi kot nadarjen risar. V prvi objavljeni zgodbi Blaga duša (1895) s podnaslovom ‘obraz naše doline’, je mladi Ivan obujal spomine na učitelja Lovra, “dobrotnika naše doline, duhovitega učitelja – blage duše”. V hišnem listu je objavljal tudi spise iz narave v slogu Frana Erjavca. Konec šestega razreda so mu v uredniški besedi priznali, da so njegovi spisi najboljši prispevki v celem letniku. Krasila ga je temeljita izobraženost, naravnost presenetljiva za človeka njegovih let. Po šesti šoli je Prijatelj zapustil Alojzijevišče, vendar je še naprej sodeloval pri katoliških listih. Upoštevajoč disciplinska pravila, veljavna v takratni srednji šoli, je s polnim imenom nastopil šele v almanahu Na razstanku (1898), ki so ga izdali osmošolci ob maturi in ga je on uredil. Prijateljeva zadnja leposlovna objava je bil mladinski spis Na žago (Zvonček 1902). Po prihodu na Dunaj je leposlovje opustil, ker ga je zaposloval študij.


ZNANSTVENIK ŠIROKIH RAZGLEDOV
Prijatelj Ivan4Vse svoje zanimanje je posvetil slavistiki. Poznanje ruskega slovstva in jezika mu je pridobilo posebno naklonjenost profesorja Vatroslava Jagića. Z njegovim prizadevanjem je po doktoratu (1902) dobil štipendijo z študijsko izpopolnjevanje v Rusiji, sledilo je še nekaj takih potovanj. Med svojim dolgoletnim službovanjem v Dvorni knjižnici na Dunaju se je temeljiti pripravljal na znanstveno delo. Kot profesor na univerzi v Ljubljani se je preučevanja slovenske slovstvene zgodovine loteval z novimi metodami. Pred njim je vstajala podoba Franceta Prešerna kot osrednje osebnosti naše narodne omike. Ob stoletnici pesnikovega rojstva je v Prešernovem albumu (1900) zaklical: Več Prešerna! Na predvečer odkritja njegovega spomenika, 9. septembra 1905, je predaval svojo znamenito študijo Drama Prešernovega duševnega življenja. Kot sodobnim slovenske moderne je spremljal njene pojave od začetka in jih v svojih esejih skušal pojasniti. Njegova monografija Janko Kersnik, njega delo in doba (1910, 1914) je prva slovenska kulturno politična zgodovina od 1848 do 1895. Prijatelj Ivan5Pionirsko delo je opravil kot urednik slovenskih klasikov (Jurčiča in Tavčarja): snov je preučeval na kraju pisateljeve domačije in njegovih dogodkov. S tem je podal vzorec vsem nadaljnjim izdajateljem zbranih del. Že v dijaških letih je prevajal iz ruščine, prevajanju se je posvečal tudi v svojih moških letih. »Kot človek je bil Ivan Prijatelj razgibana in duhovita umetniška narava,« je zapisal France Koblar. »Obsežnost zbranega gradiva v zapuščini, zapiski in osnutki pričajo o veliki prizadevnosti, delavni moči in zanesljivem spominu. Njegova žilava in podjetna ribniško-kmečka šegavost se je skladno spojila s svetovljansko duhovno uglajenostjo.«
Silvester ČUK

(obletnica meseca – Ognjišče 12_2015)

Prijatelj Ivan6Prijatelj Ivan7

Zajemi vsak dan

Brez spoštovanja staršev si odrežemo lastne korenine. In brez spoštovanja staršev ni samospoštovanja.

(Anselm Grün)
Torek, 19. Marec 2024
Na vrh