dr. Matija Slavič

Slavic Matija1Najpomembnejši kulturni dogodek leta 1996 na Slovenskem je bil izid prevoda celotnega Svetega pisma v slovenščino iz izvirnih jezikov. ‘Knjigo vseh knjig’ smo v slovenskem prevodu prvič dobili po zaslugi naših protestantov: to je bila Dalmatinova Biblija (1584). Prvi katoliški prevod - Japljevo Sveto pismo - je prišel dvesto let pozneje. V letih 1856-1859 je izšlo Wolfovo Sveto pismo, prevedeno po latinski vulgati. Čutiti je bilo potrebo po prevodu svetopisemskega besedila iz izvirnih jezikov. Prevajanja Stare zaveze iz hebrejščine se je lotil Matija Slavič, profesor bibličnih ved na teološki fakulteti ljubljanske univerze.

OD ŠOLARČKA DO REKTORJA UNIVERZE

Doma je bil iz naselja Bučečovci v ljutomerski okolici, od koder je izšlo veliko pomembnih mož, zlasti mnogo duhovnikov. Rodil se je 27. januarja 1877 v kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v Križevcih in v Radgoni, klasično gimnazijo pa v Mariboru, kjer je končal tudi bogoslovje in bil leta 1901 posvečen v duhovnika. Slavic Matija2Po novi maši je na teološki fakulteti na Dunaju študiral biblične vede in z znanstveno razpravo o Kristusovi osebi v nekaterih pismih apostola Pavla leta 1905 dosegel akademski naslov doktor. Po vrnitvi domov je bil do leta 1911 katehet in pridigar v Celju, potem pa do leta 1920 profesor za biblične vede Stare zaveze na Bogoslovnem učilišču v Mariboru. V svoji stroki se je izpopolnjeval s študijem in na potovanjih po svetopisemskih deželah, ki jih je prikazal v poljudnih opisih (V deželi faraonov, Noč v Jerihi, Po Mojzesovih stopinjah, Na Sinaju). Leta 1920 je bil imenovan za profesorja na teološki fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani, kjer je predaval biblične vede vse do uradne upokojitve (1951), dejansko pa do smrti 25. oktobra 1958 (takrat je bila teološka fakulteta že "vržena" z univerze). Profesor dr. Matija Slavič je bil dvakrat dekan teološke fakultete, prav tako dvakrat (v letih 1932-1936 in 1939-1940) pa rektor univerze v Ljubljani.

BOJ ZA PREKMURJE IN ZA SLOVENSKO UNIVERZO

Slavic Matija3Matiju Slaviču je zibelka tekla ob Muri in vse življenje se je živo zanimal za narodnostne, gospodarske, politične in kulturne probleme Prekmurja, slovenske pokrajine, ki je bila dolga stoletja pod Ogrsko. Po prvi svetovni vojni si je na vso moč prizadeval, da bi bilo Prekmurje priključeno k Jugoslaviji. Kot izvedenec za prekmurska vprašanja je sodeloval na mirovnih konferencah v Parizu in v Londonu. Na podlagi dokumentarnega gradiva je z govorjeno in pisano besedo dokazal slovenski značaj Prekmurja in njegovo pripadnost k matični domovini Sloveniji. Leta 1921 je v Ljubljani izšla njegova knjiga Prekmurje z zemljevidom te malo znane in zapostavljene pokrajine.

Pomembno je bilo tudi Slavičevo prizadevanje za obstoj slovenske univerze, zlasti v letih, ko je bil njen rektor. Ob svoji ustanovitvi (23. julija 1919) je le-ta imela pet fakultet: teološko, pravno, filozofsko, tehniško in medicinsko. Njen uradni naziv je bil "univerza kraljevine SHS v Ljubljani", čeprav je večina zahtevala, naj bi se imenovala preprosto "slovenska univerza"; leta 1929 so jo preimenovali v "univerzo kralja Aleksandra I." Skoraj ves čas med obema vojnama je univerzi v Ljubljani grozila okrnitev ali celo ukinitev, češ da je v Jugoslaviji dovolj ena sama univerza (seveda srbska!), ki bi imela nekatere fakultete v Beogradu, nekatere v Zagrebu in nekatere v Ljubljani. Za vsako novo profesorsko mesto na slovenski univerzi se je bilo treba zagrizeno boriti v prosvetnem in finančnem ministrstvu v Beogradu.

ŽIVLJENJSKO DELO: PREVOD STARE ZAVEZE

Slavic Matija4Ko je jeseni 1959 izšla prva knjiga "mariborskega" Svetega pisma, je tedanji mariborski škof Maksimilijan Držečnik v uvodu izrekel posebno hvaležnost prevajalcu Matiju Slaviču, ki je "nad dvajset let svojega življenja posvetil skoraj izključno prevajanju Svetega pisma. Žal, da ni več dočakal dneva, dabi videl svoje življenjsko delo natisnjeno in objavljeno." Prevajati je začel že kot profesor v Mariboru. Po temeljitih znanstvenih pripravah (leto študija na Bibličnem inštitutu v Rimu, potovanje po svetopisemskih deželah), je delo nadaljeval v ljubljanskih letih. Prevajanju Svetega pisma je posvetil predvsem svoje vsakoletne počitnice, ki jih je prebil največkrat na blejskem otoku, in sicer od leta 1929 do druge svetovne vojne. Leta 1939 je Mohorjeva družba izdala Slavičev prevod Petih Mojzesovih knjig in Jozuetove knjige, pa so skoraj celotno naklado ob okupaciji uničili Nemci. Med vojno je poslovenil vse zgodovinske knjige, po vojni pa še poučne in velike preroke; za prevod malih prerokov je zaprosil dr. Jakoba Aleksiča, svojega naslednika na teološki fakulteti. Njun prevod so uporabili pri "mariborski" izdaji celotnega Svetega pisma (1959-1961) potem pa še v Ekumenski izdaji Svetega pisma leta 1974. Njuno delo so upoštevali tudi prevajalci Standardnega slovenskega prevoda (1996).

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1997) 1, str. 48.

"Spričo slovarjev, odličnih prevodov v tujih jezikih, bogatega eksegetičnega gradiva in drugih pripomočkov, ki so današnjemu prevajalcu na razpolago, je občudovanja vredno delo, ki sta ga s prevajanjem Svetega pisma opravila predvsem Trubar in Dalmatin, saj sta dobesedno morala orati trdo ledino v slovenskem izražanju svetopisemskih besed" (dr. Matija Slavič, 1957).

Zajemi vsak dan

Jezus me je vodil in niti enkrat mi še ni bilo žal, da sem se izročila njegovi ljubezni.

(Cvetana Priol)
Nedelja, 26. Maj 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh