Anton Vodnik

* 28. maj 1901, Podutik, † 2. oktober 1965, Ljubljana

Vodnik Anton1»Ljubezen je najnežnejša in najbolj magična govorica Tvoje pesmi, z njo vedno silneje koprniš po skrivnostni združitvi s središčem sveta. Kdor pozna kronologijo Tvojih pesmi, ve, kako se v njih ljubezen in smrt družno bližata druga drugi, kako Ti je še za zdravega življenja postala smrt dobra prijateljica in kako ti je narekovala najelementarnejšo poetičnost, ki je nihče med nami ne premore ... Eden največjih sodobnih katoliških teologov, Karl Rahner, pravi v svoji knjigi o smrti, da človekova duša tisti hip, ko zapusti telo, stopi v novo razmerje do vse snovi, kajti razširi se na vse vesolje in postane vsenavzoča v snovni resničnosti, da se tako pripravi na vstajenje in poveličanje. Ti, ljubi Tone, si bil kristjan, ki je znal umirati s telesom in pesmijo, na smrt in poveličanje snovi si se pripravljal s sublimiranimi procesi svojega duha in telesa.« Tako je ob odprtem grobu v ljubljanskih Dravljah Edvard Kocbek nagovoril 2. oktobra 1965 umrlega pesnika Antona Vodnika, v čigar poeziji se prepletata ljubezen in smrt.

SIN KAMNOSEŠKEGA DELAVCA – UMETNOSTNI ZGODOVINAR
Družina Antona Vodnika, kamnoseškega delavca, po rodu iz Poljanske doline, in Marije Tršan iz mizarske družine iz Podutika, je imela pet otrok: štiri sinove in eno hčer. Anton se je rodil 28. maja 1901, mlajši brat France (1903–1986) je bil pesnik, esejist in prevajalec. Po materini strani sta bila brata Vodnik bratranca slikarja Staneta Kregarja. Anton je končal pet razredov ljudske šole v Šentvidu, leta 1912 se je vpisal na klasično gimnazijo v Škofovih zavodih v tem kraju in kmalu se je začel oglašati s svojimi pesmimi, najprej v rokopisnem listu za nižješolce, ki ga je tudi urejal, potem pa v Domačih vajah, glasilu višješolcev. Sodeloval je v literarnem krožku, ki ga je vodil profesor slovenščine dr. Anton Breznik, pomemben slavist. Po maturi je študiral umetnostno zgodovino na filozofski fakulteti nove ljubljanske univerze. Ves čas študija je bil njegov glavni profesor Izidor Cankar. Pod njegovim mentorstvom je leta 1927 doktoriral z disertacijo o baročnem kiparju Francescu Robbu. Vodnik Anton2Istega leta se je v frančiškanski cerkvi pri Tromostovju poročil z Doro Pegam iz Škofje Loke, ki je končala študij pedagogike in germanistike. Rodila se jima je hčerka Marija (Marjanca). Anton je pogosto menjal zaposlitve, dalj časa je bil urednik, lektor in korektor pri Katoliškem tiskovnem društvu. Leta 1938 ga je Finžgar zaposlil kot urednika pri Mohorjevi družbi. Med vojno je predaval umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo. Po vojni je dobil službo pri Državni založbi Slovenije. Leta 1964 je bil predlagan za Prešernovo nagrado, toda zaradi njegove religioznosti in druženja s Kocbekom je bil predlog zavrnjen, kar je bolnega Vodnika zalo prizadelo. Zaradi srčne embolije je 2. oktobra 1965 umrl. Sveto popotnico mu je podelil p. Roman Tominec, pogreb na draveljski božji njivi pa je vodil stolni dekan Jakob Šolar.


PRVI DVE PESNIŠKI ZBIRKI JE SAM PRODAJAL
Vodnik Anton3Anton Vodnik je najpomembnejši pesnik religioznega ekspresionizma v slovenski književnosti. Predajal se je vzneseni izpovedi sveta, ki je poduhovljen, v pesmi je prelil svoje doživljanje narave in odnosov med ljudmi. Te značilne poteze njegovega pesniškega ustvarjanja razodevajo tudi naslovi njegovih pesniških zbirk. Kot študent je leta 1922 v samozaložbi izdal svojo prvo zbirko Žalostne roke, in sicer tako, da je vzel posojilo pri radovljiškem lesnem trgovcu Antonu Resmanu. Ta mu je dolg mecensko odpisal, zato je Vodnik z denarjem, namenjenim vračilu, leta 1923 izdal drugo pesniško zbirko Vigilije. Obe zbirki je sam prodajal tako, da je hodil od vrat do vrat. Tik pred vojno (1941) je izšla njegova tretja pesniška zbirka Skozi vrtove. Vanjo je vključil pesmi iz prvih dveh zbirk ter jim dodal nov ciklus ‘Pogovor s smrtjo’. Za njim je postavil skupino pesmi, ki je dala zbirki naslov. V njih je odkrival ljubezen, ki ga je zdaj vezala z zakonsko ženo. Vodnik Anton4V zbirki Srebrni rog (1948) je pesmi iz prejšnjih zbirk temeljito predelal. V odi ‘Srebrni rog’ je zbral verske izpovedi. Na koncu so elegije, posvečene junakom in žrtvam vojne. V antologijsko knjigo Zlati krogi (1952) je Anton Vodnik vnesel pesmi iz vseh dotedanjih zbirk. Zbirki Glas tišine (1959) je dala ime sklepna meditacija, v kateri poezijo poimenuje ‘glas tišine’. Bil je prepričan, da se mu je šele med pripravljanjem te knjige odkrila skrivnost pesniškega ustvarjanja. Svoje edinstveno in skladno pesniško ustvarjanje je Anton Vodnik leto dni pred smrtjo zbirko ‘izbranih pesmi’ Sončni mlini (1964), ki jo je uredil po istih načelih kot prejšnje svoje antologije.


PESNIK NADNARAVNEGA SVETA IN ANGELOV
Pesnik Anton Vodnik je odraščal v krščanski družini. Iz otroških let je ponesel v življenje spomin blaženih verskih doživetij v verni družini. To se je utrjevalo v šentviškem zavodu, kjer je imela njegova duša (in domišljija) obilo hrane v bogoslužnih obredih in besedilih. V njegovi poeziji se čuti hrepenenje po onostranstvu, svetu, ki je s svojim čistim, blaženim življenjem duš med brati, svati, angelskimi zbori, pri Mariji, v zaupnem božjem naročju, edino pravi, ta, ki smo sedaj vanj postavljeni, pa je le prehoden.
Vodnik Anton5Pri pesniku Antonu Vodniku se je treba poglobiti v njegov jezik, v ritem in predvsem bogastvo njegovih podob. Vseh svojih doživljanj ne opisuje v vsakdanji govorici, ampak v svojem pesniškem jeziku, v metaforah, v podobah. Svoje prispodobe išče v Svetem pismu, v bogoslužnih besedilih. V svojih pesmih se pogosto pogovarja s smrtjo, a zanj smrt ni samo pesniška podoba, ampak zavest njene trajne navzočnosti, zavest o skriti nasprotni strani človekovega življenja.
Pozornost patra Vladimira Truhlarja, uglednega profesorja duhovnosti na papeški univerzi Gregoriana v Rimu, so pritegnili angeli v poeziji Antona Vodnika. V svoji knjigi Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju (Ljubljana-Dravlje 1977) temu posveča poglavje ‘Angeli v liriki Antona Vodnika’. Angel je veter, druga značilnost angelov je svetlobno sijanje, njihov bivanjski prostor so ‘ure blestenja’. V Vodnikovi religiozni pesmi angeli ne ostajajo na robu ... saj so po svojem poklicu poslani v ta svet, da mu svetijo, ga rešujejo. S tem samim pa ga že hkrati vsega prevejajo s svojo duhovnostjo in prozornostjo, vse v njem presvetljujejo, milijo, iztanjšujejo.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2015) 10, str. 48.

Zajemi vsak dan

Ko je Sin postal človek, nam ni mogel razodeti drugega kot Očetovo ljubezen in svojo ljubezen do Očeta ter ljubezen obeh do nas.

(Hans Urs von Balthasar)
Nedelja, 7. Junij 2020
Na vrh