Matija Tomc

* 25. december 1899, Kapljišče, † 8. februar 1986, Domžale

"Skladatelj Matija Tomc ima izredne zasluge za cerkveno in litur­gično petje in glasbo, zlasti še v prenovi bogoslužja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru... Reči smemo, da je njegovo delo bistveni sestavni del slovenske glasbene kulture," je dejal ljub­ljanski nadškof Alojzij Šuštar 10. februarja 1986 ob grobu sklada­telja, ki se je rodil na božični praznik pred sto leti.

Matija Tomc je bil po rodu Belokranjec. Zibelka mu je stekla 25. decembra 1899 v Kapljiščih, vasici ob Kolpi, ki spada pod župnijo Podzemelj. "V družini posebnega smisla za glasbo ni bi­lo," je povedal. "Mama niso nikoli peli, oče tudi ne, jaz pa sem že kot otrok rad poslušal narodne pesmi, ki so jih peli fantje, ko so zvečer vasovali." Njegovo nadarjenost za glasbo je odkril kaplan Pavlin Bitner, ki ga je tudi spravil v šole. Prva dva raz­reda osnovne šole je končal v Podzemlju, druga dva in še prvi razred (tedaj osemletne) gimnazije pa v Novem mestu, kjer je pri­čel tudi glasbeni pouk pri skladatelju Ignaciju Hladniku (klavir, violina, petje). Potem je šel v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je ostal do mature (1920). "Šentviška gimnazija je bila v vsakem oziru vzorno urejena, tudi glede glasbenega živ­ljenja. Imeli smo svoj zbor, svoj orkester; jaz sem pri orkestru igral violino, violo, rog, v šesti gimnaziji (petnajstleten) sem že igral na orgle na koru." Po maturi se je vpisal na bogoslovje in bil leta 1923 posvečen v duhovnika. Po končanem študiju je bil eno leto kaplan v Mokronogu, potem je šel za študijskega pre­fekta v Šentvid, hkrati pa je študiral glasbo (klavir in harmoni­jo) v Ljubljani. Škof Jeglič ga je leta 1926 poslal na Dunaj, kjer se je na Glasbeni akademiji pripravljal na poklic profesor­ja glasbe na šentviški škofijski gimnaziji, ki ga je opravljal do leta 1941, ko so jih pregnali Nemci. Leta 1946 je šel na žup­nijo Domžale, kjer je bil dve leti kaplan, nato pa petindvajset let župnik, vse do svoje zlate maše (1973). Natančno je opravljal vse svoje duhovniške dolžnosti, ob tem pa pridno deloval tudi na glasbenem področju. "V fari sem veljal samo za dušnega pastirja, zunaj nje pa samo za skladatelja." Partitura njegovega rodovitne­ga življenja se je zaprla 8. februarja 1986.

Tomčevo skladateljsko delo je zelo obsežno na področju cerk­vene glasbe, še bolj pa na področju svetne in narodne glasbe. Ob svoji osemdesetletnici je napravil "inventuro" svojega dela. "Do vključno junija 1979 je bilo 492 cerkvenih, 786 svetnih, skupaj 1278 skladb." Tomčeve cerkvene skladbe bi lahko delili v tri skupine: pesmi za ljudsko petje, zborovske in vrhunske. "Pravih ljud­skih pesmi ima Matija Tomc razmeroma malo," beremo v zapisu v Družini ob njegovi smrti. "Več ima priredb anonimnih pesmi in te ljudstvo rado poje." Največ je napisal za zbore. Verjetno boste prepoznali njegove pesmi za posamezne svete čase: advent (Vso zemljo tema krije), božič (Zvezde gorijo, Presveta noč), post (Strašno trpiš, Trnjev venec), velika noč (Močno se potrese). Na­pisal je vrsto napevov za bogoslužje po koncilski prenovi (vzklik po povzdigovanju, pri krščevanju...). V novi pesmarici Slavimo Gospoda najdemo 14 Tomčevih pesmi (Gospod, vodnikov nam daj, V Kristusa ste krščeni, Kristus, vate verujemo...). Že kot študent na Dunaju je pošiljal Vinku Vodopivcu v Gorico svoje skladbe za njegove pesmarice Božji spevi (7), Gospodov dan (8), Zdrava Ma­rija (8). Napisal je pet latinskih maš, med katerimi dosegata vrh maša v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu (1943) in jubilejna maša ob 500-letnici ljubljanske škofije (1961). Vseh njegovih del ni mogoče našteti, vsekakor pa je treba omeniti njegovo pri­ljubljeno kantato Slovenski božič (1938). "To je oratorij, ki ga je mogoče izvajati na odru kot božično igro ali pa tudi v cerkvi kot oratorijski koncert. Priredil sem stare slovenske božične na­peve na besedila, ki jih je zbral dr. Niko Kuret."

"Še eno stvar sem ugotovil, ko sem delal seznam: da je svetnih skladb neprimerno več kot cerkvenih!" je leta 1979 pisal uredniku Cerkvenega glasbenika. Njegova prva objavljena skladba je bila zborovska priredba ljudske pesmi Delaj, delaj, dekle, pušeljc (1923). "V desetletju 1930-1940 sem delal na področju svetne glas­be za Maroltov Akademski pevski zbor." Skladatelj Matija Tomc in dirigent France Marolt sta se čudovito dopolnjevala. Tomc je bil nedvomno eden največjih slovenskih zborovskih skladateljev. Rešil in oživil je zlasti mnogo lepih starih belokranjskih pesmi. "Pri vseh mojih skladbah upoštevajte, da sem Belokranjec," je zapisal. "Mi smo bolj ritmično razpoloženi kot melodično." Poznavalci naše pesmi sodijo, da nam belokranjska ljudska pesem in njen ritmični prikaz razodevata pristno in staro samoniklo ljudsko podobo, ki je danes na Slovenskem nikjer več ne zasledimo. Del tega bogast­va nam je posredoval Tomc v svoji zbirki belokranjskih pesmi Ig­raj kolce (1948). Med izvirnimi Tomčevimi zborovskimi stvaritva­mi so pomembne: Vlahi, Ponočna potnica, Rošlin in Verjanko, Pom­ladna romanca. Napisal je celovečerno kantato Stara pravda na Aškerčevo besedilo o velikem slovensko-hrvaškem kmečkem uporu leta 1473 za soliste, zbor, klavir in recitatorja. Ustvaril je tudi opero Krst pri Savici (1974) - pa še ogromno drugega. "Lah­ko rečem, da so bile skoraj vse moje skladbe, bodisi cerkvene ali svetne, kratke ali daljše, praktično tudi izvajane. To mi je v veselje in zadoščenje, da nisem zastonj delal!"

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1999) 12, str. 48.

Zajemi vsak dan

O Marija, mi smo Tvoji / slednji čas, / v dobrotljivosti Ti svoji / čuvaj nas!

(bl. Alojzij Grozde)
Sreda, 27. Maj 2020
Na vrh