Stanko Bloudek

* 11. februar 1890, Idrija, † 26. november 1959, Ljubljana

»Razvoju športa in telesne kulture sploh je posvečal vse svoje življenjske sile; s svojo skromnostjo, temeljitostjo, požrtvovalnostjo ter mecenstvom brez primere, predvsem pa z izredno delavnostjo je bil v našem kulturnem življenju osebnost zgodovinskega pomena in ima do sedaj največje zasluge v zgodovini slovenskega športa in slovenske telesne kulture.« Tako je na koncu svoje knjige o inženirju Stanku Bloudku (DZS, Ljubljana 1971) zapisal Drago Stepišnik. Ta genialni mož se je odpovedal družini, da je lahko ves svoj čas in vse svoje moči posvetil tistemu, kar je čutil kot svoj življenjski poklic in poslanstvo: posvetiti svoje izredne tehnične in druge darove za načrtovanje naprav in pobud, ki bodo v pomoč ljudem, da ohranjajo in utrjujejo svoje zdravje. Ob njegovem imenu se najprej spomnimo na smučarske skakalnice, zlasti velikanko, v Planici. Pa to je le delček tega, kar je ustvaril Stanko Bloudek, ki se ga tu spominjamo.

Najslabše mu je šlo pri fiziki in matematiki
Bloudkova rodbina po očetovi strani izvira iz trga Telč na Moravskem. Oče Jaroslav je po diplomi na rudarski visoki šoli v Pribřamu na Češkem dobil službo v državnem rudniku živega srebra v Idriji, kjer se je poročil z domačinko Minko Lapajne, katere oče je bil trgovec s čipkami. Družina je štela pet otrok, najstarejši je bil Stanko, ki se je rodil 11. februarja 1890, za njim pa so prišle še štiri sestre. Jaroslav se je kot zaveden Čeh tesno povezoval z narodno zavednimi Idrijčani, kar je motilo nemško rudniško upravo; to je bil glavni vzrok, da so ga leta 1894 premestili v rudnik v Mostu (Brüx) na severu Češke, ki je bil na slabem glasu, tudi prave družbe ni imel. Stanko je v Mostu obiskoval osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Oče je zaradi neugodnih razmer in skrbi za družino zbolel na srcu in leta 1904 ga je zadela kap. Mlada vdova je morala preživljati veliko družino s silno nizko pokojnino. Vrnila se je v Slovenijo, kjer si je obetala pomoč od sorodnikov (v Kranju je bil njen svak Boleslav, gradbeni inženir, v Ljubljani pa drugi svak Leon, prav tako gradbeni inženir), a je bila razočarana, še najbolj so ji pomagali njeni sorodniki iz Idrije. Stanko je gimnazijo končal v Ljubljani. Kot dijak nikoli ni bil med boljšimi, v spričevalu je imel ocene »dobro« in »zadostno«, najboljši je bil vedno v risanju in telovadbi, najslabše pa mu je šlo pri fiziki in matematiki, kar se zdi čudno, če vemo, da se je potem posvetil tehničnemu poklicu in ga je nadvse uspešno opravljal. Mladi Bloudek je bil bister in nadarjen fant, toda v šolskih letih ga je privlačevalo toliko drugih stvari, ki mu jih šola ni mogla dati, da je šolo zdeloval le zaradi izredne nadarjenosti in s tem, kar se je sproti naučil med poukom. Po maturi se je vpisal na strojni oddelek tehnične visoke šole v Pragi, ki jo je končal leta 1913.

Letalski konstruktor in načrtovalec smučarske letalnice
Dijaka Bloudka je na vso moč privlačevalo letalstvo, zlasti konstruiranje letal. Med sošolci je slovel po tem, da je travnike in igrišča v Tivoliju prinašal majhne letalske modele in jih spuščal v zrak. Kot študent v Pragi je bil samostojen konstruktor z izvirnimi idejami: že v prvem študijskem letu je konstruiral svoje jadralno letalo in dvoje motornih, po koncu študija pa je služboval kot letalski konstruktor v avstrijskih, nemških in madžarskih letalskih tovarnah. Po koncu prve svetovne vojne si je za svojo domovino izbral Slovenijo, čeprav je bil po očetu češki državljan, mati Slovenka pa je umrla leta 1910. Najprej se je zaposlil kot tehnično vodja vojaških remontnih avtomobilskih delavnic v Ljubljani, kjer je ostal le eno leto. Potem je bil član delniške družbe, ki je kmalu razpadla, kasneje pa se je preživljal z raznimi izumi, ki so mu prinesli precej denarja, a bi ga lahko še veliko več, če bi imel več občutka za njegovo vrednost. - Brž se je spet vključil v športno življenje. Izvoljen je bil za prvega povojnega predsednika kluba Ilirija v Ljubljani, ki je bil največji slovenski športni klub v medvojnem času. Zanj je skrbel kot oče za svojega otroka. Uredil je razna igrišča (za nogomet, tenis) in sodobno kopališče. V slovenski šport je uvedel atletiko, umetnostno drsanje, hokej na ledu, namizni tenis in kotalkanje, še posebej pa ima veliko mednarodno vrednost njegovo delo pri razvijanju smučarskih skokov. Leta 1934 so bile prve tekme na njegovi prvi skakalnici v Planici in tekmovalci so pohvalili njeno varnost. Leta 1936 v dolini pod Poncami zrasla nova skakalnica-letalnica, s katero je Bloudek skeptičnim gospodom Mednarodne smučarske zveze (FIS) dokazal, da lahko človek na smučeh poleti 120 metrov pa tudi več.

Skromnost, značilna poteza njegovega značaja
V dijaških in študentskih letih se je Stanko Bloudek naučil skromnosti v vsakem pogledu; postala je ena najznačilnejših potez njegovega značaja in tak je ostal tudi, ko je postal bogat človek. Ko je leta 1919 prišel v Ljubljano, je prinesel s sabo nekaj prihranjenega denarja in se nastanil kot podnajemnik pri gospe Sattnerjevi, sestri skladatelja p. Hugolina Sattnerja, frančiškana, in tam ostal vse do smrti. Imel je eno samo sobico, tu se je hranil, ko je gospa umrla, mu je gospodinjila prejšnja gospodinjska pomočnica Francka. Sobo si je opremil z nekaj pohištva, celo risalna naprava, na kateri je napravil vrsto različnih znamenitih konstrukcij in izumov, je bila skromna in preprosta. Nikoli ni pomislil na to, da bi kupil večje in udobnejše stanovanje, čeprav bi si to lahko privoščil. Zelo preprosto se je oblačil, izredno nezahteven je bil tudi v hrani. Edino »razkošje«, ki si ga je privoščil, so bili navadni bomboni, ki jih je imel v okrogli škatlici in je z njimi gostil tudi otroke, svoje najboljše prijatelje. Ko je patentiral nekatera izume, je postal zelo bogat človek, toda vedno brez pravega občutka za vrednost denarja. Veliko denarja je imel vloženega v razne naprave; brez obotavljanja je bil pripravljen prijatelju ali znancu posoditi večjo ali manjšo vsoto, zanašajoč se na poštenost dolžnika. Družine si ni ustvaril. Osamelost si je lajšal z delom in neprestanim snovanjem novih načrtov, česar ne bi mogel delati v družinskem okolju. Ustvarjal je do zadnjega dne: njegovo oslabelo srce je prenehalo biti 26. novembra 1959.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 11, str. 76.