Laufarija Cerkno

Slovensko pustno praznovanje je bogato s kulturno in narodno dediščino. Več krajev po Sloveniji je zvestih svojim maskam ali povorkam, nekaj pa jih je na slovenski ravni takih, ki izstopajo s svojo tradicijo, sporočilnostjo in odmevnostjo. Cerkno s svojo laufarijo gotovo spada v to skupino, saj se obnavlja že 65 let.

Običaj z dolgo tradicijo
V novodobni obliki je običaj res star 65 let, če pa pogledamo v zgodovino, lahko iz ustnih virov (pisnih virov ni) ugotovimo, da so laufarje na slovenska tla okoli 13. stoletja prinesli nemški priseljenci, vsekakor pa gre za poganske obrede, ki se jih lahko zasledi tudi drugod po Evropi. Gre za staroversko tradicijo, ko je zima v podobi Pusta opisana kot nerodoviten čas in ga je treba pregnati. Zato je tudi v navadi, da se v pustnem rajanju preganja zimo in jo podi proč.
Najstarejši zapis, ki postavlja laufarje v konkreten prostor in čas, sega v leto 1944 in opisuje le pet laufarskih likov. Ta zapis lahko najdemo v zapisu dr. Metoda Turnška Pod vernim krovom. To ne pomeni, da prej laufarija ni obstajala. Po ustnih izročilih je bil običaj laufarije zelo živ vse do začetka prve svetovne vojne, ko je zaradi odhoda mladih mož k vojakom in kasnejši zasedbi Italijanov vse skupaj usahnilo. Dodaten udarec je temu običaju zadala druga svetovna vojna, ko je bilo Cerkno večkrat pod silovitim vojaškim udarom in so bila uničena tako naličja kot obleke.

Oživitev običaja
Zgodba, kot jo je zapisala Milojka Magajne ob 60-letnici obnove laufarije, gre takole: Cerkljanski rojak Peter Brelih (1882–1962), živeč v Ljubljani, je že pred drugo vojno pri cerkljanskem podobarju, pozlatarju in fotografu Francu Peternelju (1883–1951) naročil tri lesene maske, ki danes predstavljajo prve materialne dokaze cerkljanske laufarije. Izdelal naj bi jih po opisu starejših Cerkljanov. Mojster je pri zbiranju tega gradiva doma zašel v težave s tedanjo posvetno in cerkveno oblastjo, zato si lesenih mask sam ni upal končati. Delo je prepustil sovaščanu, rezbarju Avguštinu Hadalinu (1876–1949), ki jih je v letu 1938 dokončal in poslal Brelihu v Ljubljano. Do danes so se ohranile vse tri. Peter Brelih je te tri maske leta 1947 predal Etnografskemu muzeju v Ljubljani. Dr. Boris Orel (1903–1962) je v letu 1948 pri Avguštinu Hadalinu naročil še eno masko Ta terjastega in jo od njega tudi prejel. Tista od prejšnjih treh je bila za nošnjo odraslega moškega premajhna. S pomočjo izkušenega etnologa dr. Nika Kureta (1906–1995), takrat zaposlenega v Inštitutu za slovensko narodopisje Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, ter dr. Borisa Orla, takratnega ravnatelja Etnografskega muzeja v Ljubljani, so v letu 1955 stekle priprave za prvo uprizoritev laufarije. Izdelavo potrebnih lesenih naličij je takrat prevzel oblikovalec Rado Jelinčič (1924–2000). Izdelal je deset lesenih naličij laufarskih likov in poglobil masko Pusta. Cerkljan Janko Pagon (1922–1985) pa je izdelal še eno, masko Lamanta, edino neleseno masko, namensko izdelano iz kozličje kože. Za prvo uprizoritev so si organizatorji izposodili vse tri Hadalinove maske iz Etnografskega muzeja v Ljubljani. Skupno je na prireditvi sodelovalo torej trinajst laufarskih likov s štirinajstimi maskami ter sodnik, ki je bil edini nemaskirani laufarski lik. Tudi Jelinčičeve maske so se v večini ohranile do danes. (vir: Cerkljanske novice, št. 7, februar 2016)

Laufarija danes
V Cerknem me je v prostorih Društva Laufarija pričakal predsednik društva Mitja Laharnar. Poleg njega je bilo v prostorih društva vsaj še ducat mladeničev, kar je kazalo na to, da se mladi v Cerknem radi družijo, sploh če je to druženje povezano še z ohranjanjem tradicije.
Dogajanje v povezavi z laufarijo se začne odvijati prvo nedeljo po novem letu. Takrat se na ulice odpravita prva dva lika – Ta terjasta. Vsako nadaljnjo nedeljo se potem maske izmenjujejo in s sprehodom po Cerknem počasi ustvarjajo predpustno vzdušje.
Poleg tega se v tem ponovoletnem času začne resno delo s pripravo kostumov. Laufarija je znana po tem, da so vse obrazne maske, razen maske Lamanta, ki je narejena iz kozličje ali telečje kože, lesene, kar je gotovo ena od posebnosti laufarije. Maske, ki jim domačini pravijo larfe, so izrezljane iz lipovega lesa.
Prvotnim 13 maskam oz. 14 likom so sčasoma dodajali nove. Pridružile so se maske, ki so bile sporočilne, v katerih se je odražala realnost kraja ali vsebina, ki se je dotikala večinskega dela prebivalcev Cerknega. Danes je vseh likov 26, mask pa 25, saj ima en lik 2 maski. Večina oprav ostaja ves čas istih, se pa vsako leto na novo pripravi in sešije tri obleke. V prostorih društva so na dan mojega obiska fantje ravno šivali obleko Pusta, ki je narejena iz mahu. Na tleh so imeli kopico mahu in ga zvijali v večje kose, ki se jih potem našije na ogrodje obleke. Nato se bodo lotili šivanja Ta smrekovega, ki ima obleko narejeno iz smrekovih vej. Obe obleki sta posebni tudi v tem, da sta zelo težki, saj obleka za Ta smrekovega tehta okoli 40 kg. Nazadnje se lotijo izdelave še obleke za Ta bršljanovega, ki vzame skoraj tri tedne časa. Na obleko šivajo vsak list bršljana posebej – tako se na obleko našije med 8 in 10 tisoč listov. Ti trije liki so prav posebni, poleg njih pa pred vsakim pustnim časom popravijo in sešijejo opravo tudi drugim likom, katerih obleke so narejene iz naravnih materialov – slame, ličja itd.

Praznovanje
Glavni dogodek se začne odvijati na pustno nedeljo. Na čelu sprevoda vseh pustnih mask – larf – hodi glava družine – Ta star, ki je med vsemi maskami tudi edini, ki sme govoriti. Ob njem hodi Ta stara, ki ima v rokah metlo in z ulic pometa pregrehe cerkljanskih ljudi. V celotnem dogajanju in sprevodu se odvija kopica ljudskih iger. Med tem me Mitja opozori, da »laufarji nikoli ne stopijo na župnijsko zemljišče, ki je obdano z zidom. To je zelo močna črta, kamor laufarji po starem običaju nimajo vstopa in zato se tja zateče veliko otrok, ker vedo, da jih laufarji tam ne bodo strašili.«
Glavni dogodek se odvije na glavnem trgu, kjer se izreče sodba Pustu. Obtožnico, ki je dolga okrog 25 strani, prebere Cesarsko-kraljeva sodnija. Gre za hudomušen sestavek v cerkljanskem narečju, kjer se z očmi satire in humorja pogleda na nekatere dogodke v Cerknem, v Sloveniji in tudi drugod po svetu. Pust je kriv za vse slabosti, nečednosti in napake, ki so se zgodile v bližnji in daljni okolici. Sodba Pustu se izvrši v torek popoldan, ko se obtožnico še enkrat prebere in se izvrši smrtno kazen. To storijo s pomočjo drvarskega kladiva, ki mu domačini pravijo bot. Ta bot je zakopan na polju in se ga pred izvršitvijo kazni izkoplje in prinese na glavni trg. Pustno rajanje se v Cerknem zaključi z žalostno-veselo pesmijo Ta kapcinarska. Gre za pesem, ob kateri se laufarji najprej od žalosti mečejo in ulegajo po tleh, nato pa se spomnijo, da prihaja pomlad, in se v veselem delu veselijo in skačejo v zrak.
V Društvu Laufarija Cerkno je za razliko od nekoč, ko so bili del laufarije samo fantje, starejši od 18 let, sedaj vključenih tudi nekaj deklet. Vsega skupaj društvo šteje okoli 90 članov. Mladi se zavedajo poslanstva, ki ga opravljajo in negujejo naprej za prihodnje rodove. Nasploh Cerkno z laufarijo zelo živi, Cerkljani pa jo močno podpirajo.
Pomembnost tega dogodka, ki mu lahko pripišemo lastnosti povorke, dramske igre, literarnega vložka in umetniškega ustvarjanja, je prepoznala tudi država Slovenija, saj je od leta 2010 laufarija vpisana v slovenski register žive kulturne dediščine.
Erjavec M., Na obisku, v: Ognjišče (2017) 2, str. 104.