Olimpijski utrip

V daljni Južni Koreji, natančneje v Pjongčangu, se bodo danes (točno opoldne po našem času) začele zimske olimpijske igre (ZOI). Pri nekaterih bivših olimpijcih smo preverili, kakšen je olimpijski utrip pri nas in kaj nam še danes, v letu 2018, sporočajo olimpijske igre. Duh olimpizma pa lahko začutimo v Slovenskem olimpijskem izobraževalnem centru, kjer je zbrana vsa zgodovina slovenskega udejstvovanja na največjih igrah na svetu.

Športniki se vsaka štiri leta odpravijo na olimpijske igre (OI), kjer se med sabo pomerijo za medalje. Zgodovina slovenskih olimpijskih medalj sega zelo daleč – v daljno leto 1912, ko je na poletnih olimpijskih igrah v sabljanju Rudolf Cvetko zasedel drugo mesto.
Zimske olimpijske igre so bile izvedene kasneje – prvič šele leta 1924. Po seriji uspešnih poletnih iger, kjer so Slovenci pridno nabirali medalje, je bilo na prvo medaljo na zimskih igrah treba počakati do leta 1984, ko jo je (bronasto) v veleslalomu osvojil Jure Franko. Do danes se je nabralo lepo število medalj – na ZOI vsega skupaj 19, samo na zadnjih igrah v Sočiju so jih slovenski športniki osvojili osem.

ZOI PJONGČANG 2018 – JIH RES PRIČAKUJEMO?
V času nasičenosti z vsemi dogodki so tudi OI izgubile nekaj svoje privlačnosti. K temu so prispevali razni škandali, ki se odvijajo pri izbiri mest prireditelja, pa tudi zgodbe o izklju­čitvi športnikov in celo reprezentanc zaradi uporabe nedovoljenih poživil. Tudi v Sloveniji je zanimanje za OI v letošnji zimski sezoni v bolj spečem stanju; vajeni smo prvih mest in bojev za stopničke, kar pa v letošnji sezoni med zimskimi športniki le redko vidimo.
Zato so se pri Olimpijskem komiteju Slovenije (OKS) odločili, da bodo v znak podpore OI in vzpodbude Slovencem pri navijanju za naše športnike pripravili prižig slovenske olimpijske bakle, ki je v zadnjih dneh potovala po Sloveniji. Baklo je na pot ponesel Tomaž Razingar, prav tako olimpijec in nekdanji kapetan slovenske hokejske reprezentance. Bakla je obiskala tista mesta, kjer je doma bogata olimpijska tradicija. Tako so se recimo v Mojstrani spomnili, da je ta kraj dal že 21 olimpijcev, v Tržiču so jih našteli 26. Glede na obiskanost teh dogodkov bi lahko rekli, da ljudem igre veliko pomenijo, pravi olimpijski utrip pa se bo gotovo ustvaril med samimi igrami, ko bo treba zaradi časovne razlike za ogled kakšnih tekem precej zgodaj vstati, če bomo hoteli navijati za naše športnike.

NE SAMO IGRE, POMEMBNE SO TUDI VREDNOTE IN SIMBOLI
Na dogodkih, ki so spremljali potovanje slovenske bakle po slovenskih krajih, je bilo vseskozi poleg športa in športnikov veliko govora o olimpijskih vrednotah. Pogosto se pozablja, da je olimpizem gibanje, ki povezuje cel svet. Če nas ustroj današnjega sveta pelje k vsesplošni tekmovalnosti za vsako ceno, tudi na račun drugega, je v športu še zmeraj v ospredju pošteno tekmovanje, ohranjanje spoštljivih odnosov; med športniki se pletejo prijateljstva, temelječa na spoštovanju, športnike odlikuje trdo delo, vztrajnost, predanost, odličnost. Gre torej za gibanje, ki je večje, kot so same olimpijske igre, marketing ali število prodanih vstopnic. Kot je na prižigu slovenske bakle v Ljubljani poudaril olimpionik in predsednik Slovenske olimpijske akademije Miro Cerar, je olimpijski duh od začetka modernih iger povezoval narode, šport, kulturo, umetnost. »Rad bi spomnil, da olimpizem spremljajo tudi pomembni simboli – zastave, grb, himna, pomemben je skupen prihod na prizorišče iger, nošenje bakel in izrekanje zaprisege. Ob olimpijskih igrah je pomembno, da damo prostor tudi olimpijskim vrednotam, ki bi morale biti del vsakdana.«

ENKRAT OLIMPIJEC – VEDNO OLIMPIJEC
Ob prižigu slovenske bakle in na njeni poti po Sloveniji se je na posameznih krajih zbralo kar precej bivših olimpijcev, zato je bilo najpogostejše vprašanje novinarjev, kaj oni želijo letošnji olimpijski odpravi. Poleg izrečenih želja so se vsi sogovorniki strinjali, da gre za izjemno izkušnjo, ki si jo zapomnijo za celo življenje, hkrati pa jih tudi naziv olimpijca spremlja za vedno.

IVO ČARMAN
Ivo Čarman je tekmoval na olimpijskih igrah leta 1984 v Sarajevu. Takrat je imel nalogo, da je na otvoritveni slovesnosti na stadion prinesel olimpijski ogenj in ga predal Sandri Dubravčić, ki ga je potem v Zetri prižgala. Tekmoval je v smučarskih tekih na 15 in 30 km. Na vprašanje, kaj bi zaželel slovenskim športnikom, je odgovoril: »Želje so gotovo velike za vsakega, ki se uvrsti v reprezentanco. Želel bi jim, da se borijo po svojih najboljših močeh in da se jim uresničijo tudi kakšne skrite želje. Hkrati bi jim zaželel, da bi se vsi zdravi vrnili nazaj v prečudovito Slovenijo, kjer bomo ponosni na njih, tako kot smo že zdaj.«

PETRA MAJDIČ
Gotovo je Petra Majdič ena od športnic, ki se je bomo spominjali po tem, da naj nikoli ne odnehamo. Mnogi v njej še danes vidijo navdih za svojo motivacijo. Petra Majdič kljub padcu, polomljenim rebrom in predrtemu pljučnemu krilu ni odnehala, ampak se je iz tekme v tekmo borila za finale, kjer je navsezadnje dosegla tretje mesto.
- Kako ste doživeli svoj odhod na OI?
Sama sem imela močno željo, in to sem pred svojim odhodom na olimpijske igre tudi povedala, da bi rada naredila nekaj, kar bo težko ponoviti. V mislih sem imela seveda osvojitev dveh zlatih medalj, zgodilo pa se je to, kar se je zgodilo. In verjetno bo to res težko ponoviti.
- Vaše sporočilo slovenskim športnikom bi bilo?
Da naj raje osvojijo dve zlati medalji kot eno bronasto s poškodbo. Bo laže. Zavedati pa se moramo, da se na OI vedno zgodijo presenečenja in želim jim, da se kakšno zgodi tudi našim športnikom.
- Lahko na samozavest slovenskih športnikov vplivajo tudi pozitivne zgodbe uspešnih košarkarjev, rokometašev, tudi športnikov na zadnjih olimpijskih igrah, ko so osvojili 8 medalj? Ali bomo s takšnimi uspehi počasi nehali govoriti, daSlovenci nimamo zmagovalne miselnosti?
Zagotovo. Bi pa trdila, da vsi slovenski športniki že dolgo verjamemo, da imamo predanost, talent, sposobnosti, mogoče je mnogim zmanjkalo ravno malo športne sreče. Na pravem kraju, ob pravem času in s pravo ekipo se da poseči tudi po najvišjih mestih.

PETRA ROBNIK
Petra je bila del slovenske olimpijske reprezentance leta 2006, ko so igre potekale v Torinu. Trenutno je zaposlena na Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez, kjer skrbi za izobraževanje športnikov in njihovo drugo kariero.
Tudi ona je izrazila svojo podporo slovenskim športnikom. »Želim jim, da bi bili v svojih nastopih čim boljši, naj jih spremlja športna sreča. Želim jim, da se že zdaj zavedajo svojega dosežka, saj so se uvrstili v olimpijsko reprezentanco in bodo lahko zastopali Slovenijo na najvišjem športnem tekmovanju na svetu.« Ko je vprašanje naneslo na njeno zaposlitev, je dejala, da ji je to delo v veselje in ga rada ter s srcem opravlja. »Predvsem zato, ker je Dvojna kariera podpora športnikom pri njihovem izobraževanju in kasneje tudi njihovem zaposlovanju po končani karieri. Skupaj z njimi po končani karieri iščemo priložnosti, saj ostanejo športniki, posebej olimpijci, vse življenje prepoznavni in so lahko tudi kasneje izjemno uspešni. Pri tem jim želi biti Olimpijski komite Slovenije v podporo. Zelo je pomembno, da te programe izvajamo v korist športnikom.«

Pred OI je svojo vlogo in pomen iger opisal tudi vodja slovenske olimpijske odprave Franci Petek.
Kako ste sprejeli vlogo vodje odprave slovenske olimpijske ekipe in kje ji boste lahko dali največ?
Najprej sem bil počaščen, da so me izbrali za vodjo odprave – to si štejem v čast. Kot vodja zastopam celotno reprezentanco v vseh pogledih; predvsem protokolarno, če gre kaj narobe, pa sem prvi, ki mora zadeve reševati. Z mano je cela operativna ekipa ljudi, ki že dve leti pripravlja vse potrebno. Oni so moji sodelavci ter svetovalci.
Dodal pa bi, da smo vsi tam zaradi športnikov in ekip in upam, da jim bomo na prizorišču lahko pomagali, da se bodo oni osredotočili res samo na svoje nastope.
Olimpijske igre so dogodek posebne vrste. Kdaj ste kot športnik ozavestili dejstvo, da ste na olimpijskih igrah in da ne gre samo za običajno tekmo v svetovnem pokalu?
Prednost je gotovo v tem, da sem tudi sam kot športnik doživel OI in globoko v sebi vem, kako se športnik počuti na njih. OI so sanje vsakega mladega športnika in ne glede na to, da je lahko konkurenca enaka kot na tekmah svetovnega pokala, se zavedaš, da je marsikaj drugače. Ena tekma na štiri leta in na to se pripravljaš štiri leta. Ravno to, da so OI tako poredko, daje dosežku še posebno vrednost.
Moje reakcije in moja posredovanja so lahko ravno v tem, da s športniki odmislimo vse moteče elemente, da jim bom na voljo za kakšen nasvet, pogovor.
Se vam zdi, da se je duh olimpijskih iger kaj spremenil od Albertvilla iz leta 1992 pa do danes? Kaj za vas predstavlja jedrni del olimpijskih iger danes?
Mislim, da je osnovno sporočilo iger še vedno enako. Športniki se srečajo in pomerijo v disciplini in dajo od sebe največ, kar lahko. Tekmujejo tudi taki športniki, ki niso v dometu medalj, vendar se vseeno trudijo in za mnoge je velika čast, da lahko sodelujejo, hkrati pa so na teh igrah dobrodošli in spoštovani. Na OI lahko vidimo, kako šport povezuje in kako je navsezadnje pomemben za zdravje družbe na vseh nivojih.
Športniki bodo uspeh olimpijskih iger merili po športnih rezultatih, osvojenih mestih – kaj bo za vas pomenil uspeh na igrah oz. po katerih kriterijih boste ocenjevali uspešnost letošnjih zimskih olimpijskih iger?
Zavedam se, da je zimska reprezentanca pred štirimi leti osvojila neverjetnih 8 medalj. Moj pogled je tak, da bo vsak športnik dal od sebe največ, kar bo v tistem trenutku zmogel. Poudaril bi, da bomo morali biti izjemno veseli vsake medalje, ki bi jo dosegli. Ne glede na vloge favoritov se morata na igrah nastop in medalja še zgoditi. Na tisti dan, v tisti uri, se mora vse prav izteči in to med kopico tekmovalcev, ki so ravno tako dobro pripravljeni in bodo nastopili z željo po medalji.
Če pa medalje ne bi bilo, tega ne smemo jemati kot katastrofo ali dvomiti v naše športnike, ker to vseeno niso stvari, ki bi se zgodile samoumevno.

SLOVENSKI OLIMPIJSKI IZOBRAŽEVALNI CENTER
Slovenci imamo v Ljubljani svoj, če ga lahko tako imenujemo, muzej olimpizma. Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez je v pritličju upravne stolpnice BTC odprl Slovenski olimpijski izobraževalni center. Tako ime nosi, ker v njem poteka kopica dejavnosti in aktivnosti, kjer se lahko marsikaj naučimo o OI, olimpijskih vrednotah in športu nasploh.
Predstavitev je za obiskovalca zelo zanimiva, saj ga ponese od antičnih iger do ustanovitve Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki je potekala 23. 6. 1894 v Parizu, in pregleda iger moderne dobe.
V centru lahko slovenske športnike, olimpizem in olimpijske igre še bolj spoznamo s pomočjo fotografij in video vsebin. Pobliže si lahko ogledamo razstavljeno različno originalno športno opremo in rekvizite, ki so jih uporabljali slovenski športniki.
Posebnost je tudi stena slavnih športnikov – olimpijskih junakov, ki so osvojili olimpijske medalje. Na njej so predstavljeni vsi Slovenci, ki so od leta 1912 do 2016 osvojili olimpijsko medaljo. V centru si lahko ogledamo tudi virtualne športne aktivnosti in sicer zaenkrat smučarske skoke in alpsko smučanje – smuk.
V Slovenskem olimpijskem izobraževalnem centru si posebej prizadevajo, da bi vse zbrane vsebine predstavili tudi šolarjem, za katere imajo pripravljen poseben program. Šolarji tako lahko držijo olimpijsko baklo, izvedejo olimpijski protokol, si ogledajo film o vzponih in padcih športnikov in kot se za športno ustanovo spodobi, jih v olimpijski urici tudi izzovejo na tekmovanje.
Slovenski olimpijski izobraževalni center je odprt tudi za različne javnosti, posameznike, naključne obiskovalce ter vse, ki jih zanima olimpizem, šport ali pa bi si morda želeli kupiti kakšen artikel iz uradne olimpijske navijaške kolekcije.
Na ogled se lahko odpravite: pon.: 10.00–16.00, tor.: 10.00–16.00, sre.: 10.00–19.00, čet.: 10.00–16.00, pet.: 10.00–19.00.
      

Erjavec M., Na obisku, v: Ognjišče (2018) 2, str. 61-63.