Skupnost Barka

 

skupnost Barka1V Skupnosti Barka se vsakodnevno odvija izkustvena zgodba posebnega prijateljstva. Mnogi smo že slišali zanjo in za njeno poslanstvo, nekateri ste z Barko prišli tudi že v stik ali ste z njimi sodelovali kot prostovoljci. Ne glede na to mi je v veselje, da lahko na teh straneh delim zgodbo, ki odraža veličino človeka. Torej veličino ljudi, ki so vpeti v to Skupnost in ki temu svetu sporočajo, da smo ljudje kljub omejitvam, določeni hibi ali zdravstvenemu stanju čudovite osebe in si lahko prizadevamo za srečo in prijateljstvo.

skupnost Barka4Vse prej kot prijetne zunanje razmere ob snegu in mrazu so bile slaba spodbuda na ponedeljkovo dopoldne, ko sem se podal na Zbilje pri Medvodah. Vendar je bilo že na zunanjem parkirišču pred prostori Skupnosti Barka zelo živahno. Nekateri fantje, ki so vključeni v vzgojno-varstveni center Skupnost Barka, so z lopatami že pridno očistili parkirišča. Nato so me hitro povabili na ogled novih prostorov – v delavnice. Od vstopa najprej se je čutila prijaznost, ki ji je sledil občutek domačnosti, ko so mi hiteli razlagati, kaj kdo počne, in ponosno predstavljati svoje izdelke.

Začetki v Franciji

Vanier Jean2Začetnik skupnosti Jean Vanier je bil pred 50. leti prvi, ki je na svoj dom v kraju blizu Pariza povabil dva moška z motnjo v duševnem razvoju. Staro hišo v francoski vasi Trosly-Breuil, kjer so živeli, je Jean Vanier poimenoval l'Arche, Barka, po Noetovi barki. Skupaj so kuhali, jedli, pospravljali, delali na vrtu in kasneje v delavnicah, se sprehajali, počivali, molili, praznovali. Barka je kmalu začela rasti. Sprejemali so ne le vedno več ljudi z motnjo v duševnem razvoju, ampak tudi spremljevalcev, ki so želeli z njimi živeti in delati. Leta 1997 je Barka našla svoj prostor tudi v Sloveniji, predstavlja pa eno od 150 skupnosti, ki so posejane po vsem svetu. Barka deluje na vseh kontinentih, rojevajo pa se tudi vedno nove skupnosti.

skupnost Barka7V svoji identiteti in povezanosti sledijo istim temeljem, ki jih je pred 50. leti postavil Jean Vanier. Ti so zasidrani v krščanstvu, Jezusu in blagrih. Kljub temu delujejo v zelo različnih družbah na vseh celinah, v skupnost so vključene osebe različnih veroizpovedi in tudi to bogati celotno skupnost.

Čudež vsakdana

V središču Barke so ljudje z motnjo v duševnem razvoju, ki jih v Barki imenujejo sprejete osebe. Ob strani jim stojijo spremljevalci, v delo in aktivnosti pa je vključeno večje število tistih, ki prihajajo, prostovoljno pomagajo in se z njimi družijo. Skupaj se v preprosti delitvi življenja trudijo ustvarjati in iskati prostore za delo in življenje.

skupnost Barka4Vsakodnevno življenje v Barki tako zaznamujejo delo, srečevanja, praznovanja, molitve in bogoslužja. S tem se povezujejo, rastejo in utrjujejo svojo pripadnost. Iz tega vira je vsak posameznik povabljen, da dejavno oblikuje svoje življenje ter da osebno in duhovno raste.

Dnevni red

Tudi v Skupnosti Barka je tako kot v vseh družinah, kjer se držimo določenega dnevnega reda in dnevnih opravil. Jutranje aktivnosti potekajo kot v vsaki družini. Zbujanje, priprava zajtrka, umivanje zob, priprava na odhod od doma itd. Vse to se v teh dveh hišah odvija od 7:00 do 8:30. Sledi odhod v službo. Ob 8:30 se namreč vsi zberejo v novi stavbi – delavnici.

    Spremljevalka Silvija, ki živi v hiši s sprejetimi osebami, je spregovorila o svojem delu in življenju:»Sama sem prostovoljka že leto in pol, čeprav sem najprej mislila ostati samo devet mesecev. Že dolgo sem imela željo, da bi se priključila Skupnosti. Prihajam s Slovaške, kjer sem delala kot medicinska sestra. Tam nisem bila najbolj zadovoljna. Prihod v Skupnost je bil odgovor na notranji klic. O Skupnosti Barka mi je najprej pripovedovala prijateljica, ki sem jo spoznala na romanju v Medjugorju in je že bila prostovoljka na Barki.

    Najprej sem prišla v Slovenijo za en teden, vendar sem po vrnitvi na Slovaško vedela, da je to prava stvar in je srce ostalo v Sloveniji. Zdaj sem tukaj.

    Življenje na Barki je kot v vsaki družini. Je polno veselja, smeha, prijetnega druženja pa tudi reševanja konfliktov in osebnih težav. Dopoldne, ko so sprejete osebe v delavnici, je več gospodinjskih opravil, popoldne in zvečer pa poskrbimo, da se imamo čim bolj fino.«

Ob ponedeljkih začnejo teden v novi kapeli, z molitvijo in pesmijo, nato se preselijo k dnevnim dejavnostim. Sami se razvrščajo v tri delavnice – lesno, gozdarsko in okupacijsko, v katero je vključena široka paleta dejavnosti: od tkanja in šivanja do izdelovanja voščilnic, sveč itd. Občasno se preizkusijo tudi v drugih dejavnostih, kot so ples, vrtnarjenje in podobno. V novih prostorih so poleg delavnic tudi kuhinja, prostori, namenjeni počitku, nekaj pisarn in že omenjena kapela, v kateri se zbirajo ob molitvah in mašah. V delavnici je trenutno osemnajst sprejetih oseb. Poleg desetih, ki pridejo v službo iz dveh hiš, preostalih osem oseb pripeljejo bodisi starši bodisi jih gredo s kombijem iskat na avtobusno postajo. Ob 10:00 je kratek odmor za malico, nato z delom nadaljujejo do 12:30, ko je na vrsti kosilo. Po kosilu sledi počitek, nato pa se še za nekaj časa vrnejo k aktivnostim. Ob delu v delavnicah so po dnevih vključeni tudi v pomoč v kuhinji, pripravo miz in pospravljanje.

Popoldne se sprejete osebe vračajo nazaj k družinam ali v hišo, kjer živijo. Sledijo počitek, kakšen sprehod, prostočasna dejavnost in večerja. Ker so čez dan precej aktivni, se nekateri odpravijo k počitku že okrog 21:00. Sobote so namenjene bivanju v hišah, kar pomeni, da se ne odpravijo v delavnico. Tudi po hišah jih namreč čaka nekaj gospodinjskih in drugih opravil, ki jih je potrebno opraviti. Sprejete osebe se veselijo tudi nedelje, ko se odpravijo k maši v župnijo, posebej pa še kakšnih nedeljskih izletov v naravo, obiskov pri prijateljih ali sorodnikih ali pa sprejemanja obiskov pri sebi doma.

Sprejete osebe so del družbe

Ob misli na osebe z motnjo v duševnem razvoju se nam le-te verjetno najprej zasmilijo. Potem se nam zdi v redu, da nekdo skrbi zanje, na kaj več od tega pa niti ne pomislimo. Mogoče se nam zdijo toliko drugačne, da se jih zaradi njihove drugačnosti celo bojimo. Sicer pa je postalo že del slovenske kulture, da vsakega, ki je malce drugačen, bodisi osamimo bodisi se ob njem počutimo nelagodno. V resnici pa se Skupnost Barka in vsi ljudje, ki so vključeni v delo z ljudmi s posebnimi potrebami, trudijo prikazati, kako čudovite osebe so to, kako zelo si želijo odnosa in prijateljstva. Zato naj nas ne bo strah. Prav tako se nam ni potrebno preveč ukvarjati s tem, kaj naj rečemo ali naredimo – odnos z njimi lahko gradimo z zelo preprostim nagovorom v bloku ali trgovini, s prijazno besedo, gesto v parku ali na ulici. Težko bi našli za odnos bolj odprte ljudi, kot so prav oni.

    Poleg Barke v Sloveniji deluje tudi gibanje Vera in luč, v katerem se v manjših skupinah po vsej Sloveniji srečujejo starši, njihovi odrasli otroci z motnjo v duševnem razvoju ter mladi prostovoljci in prijatelji. Ne gre le za pomoč staršem in njihovim otrokom, ampak tudi za pričevanje in ozaveščanje širše družbe. Tako Barka kot gibanje Vera in luč koreninita v globoki izkušnji tega, kako dragoceni so odnosi in prijateljstvo z osebami z motnjo tako za posameznika kot tudi za celotno družbo. Klemen Kastelic, odgovorni vodja Skupnosti

 

Sprejete osebe zaradi svoje resnične drugačnosti gotovo predstavljajo izziv. Ob tem, da vstopimo v odnos z drugačnim človekom, lahko posebej razumemo, kako pomembno je biti v odnosih z drugačnimi in kako lahko ob tem rasteš, saj se jim moraš prilagoditi tudi sam. Osebe z motnjami imajo poseben dar sprejemanja drugega. Kljub svoji drugačnosti se ne zapirajo vase in se ne skrivajo pred drugimi, pač pa ostajajo odprte, vesele in v iskanju prijateljstva.

Storimo lahko še več

V Sloveniji je sistem socialne oskrbe za ljudi s posebnimi potrebami vedno boljši in vedno več je možnosti, kako so lahko vključeni v različne dejavnosti. Tako kot drugod v razvitem svetu pa žal še vedno nimajo prav veliko možnosti, da bi vstopali v smiselne, vzajemne, enakovredne medsebojne odnose. Te ljudi nehote odrivamo iz družbe oz. iz svoje bližine.

skupnost Barka2Vendar je vse, kar si želijo, prav odnos, prijateljstvo, preprosto srečanje. Po besedah Klemena, vodje Skupnosti, sicer za osnovne potrebe in dejavnosti teh oseb namenjamo vedno več denarja, kar je samo po sebi dobro, žal pa se največkrat ne znamo ustaviti in biti preprosto z njimi. Še več – samo poglejmo, kaj vse počneta zdravstvo in znanost v prizadevanjih, da bi odkrili kromosomske nepravilnosti pri razvoju otroka v maternici.

 

    VABILO: Skupnost Barka vabi vse ljudi, da se odprejo in morda tudi sami naredijo kakšen korak k osebam z motnjo v duševnem razvoju v svojem okolju. Hkrati vabijo na obisk tudi na Barko, kjer lahko v živo spoznate te čudovite zgodbe in se jim mogoče celo pridružite, saj je možnosti za srečevanje, spremljanje in sodelovanje veliko

Težnje, da se takšni otroci sploh ne bi več rojevali, so vedno večje, in zakonce, družine, se spodbuja, naj splavijo otroka, za katerega obstaja možnost, da bo drugačen. »Zavedamo se, da vsi najprej vidijo samo križ in težave, ki jih takšen otrok lahko prinese, vendar bi želel glasno povedati, da gre za čudovite ljudi, čudovite osebe in ob zavračanju teh oseb v našem svetu zamujamo veliko priložnosti, da ob njih tudi sami postajamo boljši ljudje,« je najino srečanje sklenil Klemen.

 Po neki mednarodni raziskavi več kot četrtina oseb z motnjo v duševnem razvoju na svetu nima niti enega človeka oziroma prijatelja, s katerim bi se lahko družila, prijateljevala.

 ERJAVEC, Matej. (Na obisku) Ognjišče, 2013, leto 49, št. 3, str. 34-36.

Zajemi vsak dan

Ne pusti, da bi ti težave, s katerimi se srečuješ, vzele pogum. Pogosto se vprašaj: “Je to delo Božje ali moje? Ga opravlja Bog ali jaz?”

(François Xaviêr Van Thuán)
Ponedeljek, 16. September 2019
Na vrh