Skupnost Cenacolo

V lepem sončnem vremenu sem se peljal proti Škocjanu na Dolenjskem in razmišljal, kako lep je svet, zlasti za mladega človeka, če je na brezskrbnih počitnicah. Kraj, kamor sem se peljal, je bil daleč od brezskrbnih počitnic, ravno nasprotje. Skupnost Cenacolo, ki domuje v Vrhu pri Škocjanu, je šola življenja. Nekaj kilometrov iz Škocjana sem zapeljal z glavne ceste in se po lepo urejeni poti počasi zapeljal navkreber. Ko sem dosegel vrh, se je pred menoj razprostrla domačija z velikim dvoriščem, vrtom, gospodarskim poslopjem. Na dvorišču pod mogočno lipo je za mizo pri kosilu sedela skupina fantov. Že prvi stisk roke in pozdrav, mi je dal jasno vedeti, da je tu posebno vzdušje. Po eni strani resno, po drugi pa zelo prisrčno, sproščeno in predvsem iskreno.

Skupnost Cenacolo je skupnost za pomoč odvisnikom od različnih drog, oziroma zasvojenosti. V skupnost prihajajo fantje in dekleta, ki iščejo smisel svojega življenja, ker so ga enostavno izgubili in v življenju zašli na pota, ki niso ne zdrava in ne dobra. Skupnost je ustanovila redovnica sestra Elvira Petrozzi leta 1983 v Saluzzu v Italiji. Po svetu je sedaj več kot 50 hiš, za fante in dekleta. V Škocjanu je 22 fantov, ki živijo v stari domačiji, ki so jo naredili bivalno in jo še naprej urejajo. Poleg hiše za bivanje imajo še gospodarsko poslopje, hlev, velik vrt, pašnik in nekaj gozda. Vsaka hiša se mora vzdrževati sama. Kuhajo sami, skrbijo za sebe, delajo na vrtu, v hlevu in skrbijo za živino. Učijo se drug od drugega. »Z vsakdanjim delom začneš ceniti vse te majhne stvari: čisto obleko, hrano,  toplo posteljo... prej nisem nič tega cenil, ker mi je bilo vse prineseno na pladnju,« mi je razložil eden od Slovencev, ki živi v tej hiši, skupaj z drugimi: Italijani, Poljaki, Slovaki, Čehi, Hrvati... Skupnost je mednarodna, uradni jezik je italijanščina, veliko pa si pomagajo tudi s hrvaščino.

Ko smo sedli za mizo, je pogovor zelo hitro stekel. Najprej me je zanimal urnik. Zjutraj sta najbolj zgodnja fanta, ki skrbita za hlev. Vstaneta ob pol petih, da pomolzeta krave. Fantje, ki so že več časa v skupnosti, se zbudijo ob petih in petnajst minut in gredo v kapelo k osebni molitvi pred Najsvetejšim. To je čas za razmišljanje o sebi, za pogovor z Bogom, da ga prosiš za pomoč za nov dan. Ob šestih se jim pridružijo še drugi in skupaj molijo veseli del rožnega venca, berejo Sveto pismo in prepevajo. Po zajtrku, okrog osme ure, začnejo delati. »Delamo stoje, pazimo, da se ne naslanjamo, da nimamo rok v žepu, da imamo spoštovanje do dela in do stvari. Vse stvari, ki jih delamo, skušamo delati zavzeto in biti čimbolj pri stvari. In delamo s srcem.« Opoldne imajo kosilo in po kosilu prosti čas, ki ga izkoristijo za obvezen pogovor po dva in dva.

Tudi sicer je priporočeno, da se ob delu pogovarjajo, da se nihče ne zapira v svoje misli in da ni prepuščen samemu sebi. Popoldne jih spet čaka delo, med katerim molijo drugi (žalostni) del rožnega venca. Molijo ob delu po dva in dva. Ko končajo z delom, okrog pol sedmih, pa ob sprehodu skupaj zmolijo še tretji del rožnega venca. Ob sedmih pa imajo navadno večerjo. Po večerji je prosti čas, spet namenjen pogovorom, po tako napornem dnevu pa se prileže tudi zgodnje spanje, okrog devetih. Za starejše se delavnik še ne konča, ker morajo pripraviti stvari za naslednji dan, razporediti naloge. Odstopanja od urnika so majhna, le ko pride vmes kaj posebnega.

Vsak dan je prepleten z molitvijo. V skupnosti imajo tudi posvečene duhovnike, ki jih obiščejo za posebne priložnosti in za praznike, sicer pa imajo dvakrat na teden mašo, ki jo pride darovat kak okoliški duhovnik. Poleg maše vsak dan berejo pripravljene kateheze in berila. Molitev je urejena tako, da je vedno v določeni hiši izpostavljeno Najsvetejše. »Po osebni molitvi, katehezi in v pogovorih, zlasti s starejšimi fanti, rastemo v osebni veri in molitvenem življenju. Zdravljenje poteka s pomočjo našega dela in molitve. Oboje je potrebno. Ne gre samo za terapijo zdravljenja, ampak za kristoterapijo, Kristus je tisti, ki nas zdravi. Ne smemo pa misliti, da bomo ozdraveli, če bomo samo sedeli in molili. Delo in molitev je potrebno zliti v življenje.« Vsak fant, ki vstopi v skupnost, dobi »angela varuha«, starejšega fanta, ki mu pomaga nekaj mesecev, da se »dvigne na noge«. Neprestano je z njim in zanj. Ko ne more več delati, dela zanj. To je eden največjih darov. »Ves čas sem bežal od odgovornosti in od ljudi, ki so mi hoteli dobro. To je še povečalo moje strahove. Zaradi njih sem bil nesvoboden in zaradi tega nesrečen. To je začaran krog, iz katerega ne moreš izstopiti. »Angel varuh«, pa mi je pomagal prestopiti to namišljeno mejo, stopiti ven iz tega. Spoznati sem moral, da mi hoče dobro, ker verjame v Ljubezen. Ni imel nobene koristi, če je dober z mano, ampak samo zato, ker mi hoče dobro. To je bilo meni na začetku nepojmljivo.«

Poleg fizičnega dela, da pridelajo hrano, si preskrbijo kurjavo, fantje tudi sprejemajo goste in imajo pričevanja. Ali pa gredo pričevat kamor jih povabijo. Oblikujejo tudi zelo lepe nabožne podobe, ki jih potem prodajajo. Vzdržujejo se samo s svojim delom in kar Božja previdnost poskrbi za njih.

Izkušnje, ki te »pripeljejo« v skupnost, so zelo različne. Možnost je tudi, da prideš v skupnost in živiš v skupnosti tudi samo zaradi izkušnje. Navadno pride nekdo, ki je zasvojen z drogo ali alkoholom ali hazardom ali s čim drugim, in ne najde več smisla življenja.

Pri tem lahko pomagajo domači, če te postavijo pred dejstvo, ali greš v skupnost, ali pa na ulico. V takih trenutkih mnogi vidijo, da morajo nekaj storiti, sicer jih bo odneslo. »Jaz sem prišel v stik s skupnostjo Cenacolo prek Medjugorja, kamor sem šel s prijatelji. In tam me je prepričalo pričevanje fanta, ki sem ga poslušal. Spoznal sem, da je imel enake probleme kot jaz. Tudi prej sem se hotel povleči ven iz droge, ampak človek enostavno nima moči. Tipično za narkomane je, da so dobri lažnivci, tako dobri, da sami sebi verjamejo. Vedno sem si govoril, da lahko jutri neham, če hočem, vendar je bila resnica čisto drugačna.«

Pred vstopom v skupnost so potrebni najprej »kolokvij« (pogovori) in osamitev. Pogovor opravi naprej spremljevalec. Nato te pogovore, ki trajajo mesec ali dva, opravlja tisti, ki hoče stopiti v skupnost. To je neka priprava, čas, da odločitev dozori. V tem času je tudi doba osamitve, ko si odrezan od sveta in brez zdravil, da se telesno očistiš. »Za to se moraš odločiti, če se ne, ne uspeš. Je pa lažje, če ti nekdo stoji ob strani.« S starši se na začetku skoraj ne vidiš, kasneje pa so skupna srečanja nekajkrat na leto. V skupnosti ni privatnih obiskovanj, tudi ne odhajanja domov na počitnice. Če koga zanima, se lahko obrne na Skupnost Cenacolo Vrh pri Škocjanu 46. Ali na telefon 031 145 271. Skupnost Cenacolo predlaga program, ki traja od treh do petih let.

Na obisku je bil Miha Turk

na obisku 09_2005