Da bi slišal več in bil manj sam

17. januarja goduje sv. Anton Puščavnik (250-356). Po tem, ko je oskrbel svojo mlajšo sestro, se je ta božji mož umaknil v samoto

Sedaj jo izkušam tudi sam. Samoto namreč in to, da ima samota neki poseben čar, ki ga v bivanju sredi množice z mnogo vsega ne moreš izkusiti.
Res je, da te lahko umik iz odvisnosti od gneče in hrupa spravi najprej v stisko, celo v paniko, ki traja, dokler ne preboliš abstinenčne krize po nenehnih dražljajih, ki ti preusmerjajo (beri: kradejo) pozornost na zunanje in površno. Ta odvisnost ni lahka, je pa zato svoboda, ki jo dosežeš, toliko boljša.
Sam sem bil v samoto prisiljen. ‘Oplazila’ me je namreč možganska kap in potem je po zahtevi zdravstva vse steklo tako, da delujem sedaj iz odmaknjenega kotička sredi gora – iz samote, v katero se po vsaki obveznosti vračam.
Gotovo, v samoti si (na videz) sam. Ko zapustiš mestni vrvež z nešteto obveznostmi in si postavljen v gnezdo, kjer te obdajajo le gorski vršaci, se prebudijo najprej tesnobna čutenja. Čeprav veš, da je to normalno, te tesnoba kljub temu tesno zateguje v nelagodje. Pojavi se izjemno močna skušnjava, da bi iz nje pobegnil ali vsaj v njej ustvaril hrup (kar ni težko, saj imamo dandanes za tovrstno početje nešteto pomagal, ki smo jih vkomponirali v kontekst naše civilizacijske normalnosti in običajnosti).
zapisi 01a 2011Pa sem se odločil, da ne bom bežal in bom prebolel krizo. Ko naj bi poslušal poročila, sem se odpravil v hlev ali k potoku; ko naj bi gledal televizijo, sem prižgal svečko in bral ali se preprosto z molitvijo prebujal v božje sočutno; ko naj bi po nepotrebnem šaril po računalniku, sem se odpravil na potep in pogosto kar tako, brez pravega razloga, mimogrede pozdravil še sosede; ko naj bi kar naprej poslušal glasbo, sem prisluhnil zvenenju same narave. In skušnjava, da bi zbežal vsaj v hrup, če že ne iz samote, je bila vedno bolj neznatna, dokler mi ni postal poseben privilegij v tihih nočnih urah stopati pod zvezdno nebo in prisluškovati vsemu, kar zveni iz svojega bistva k naši osebni resničnosti, da bi zazveneli v medsebojnem sočutju.
Samote ni, če pa že je, potem ni tam, kjer je mir, pač pa domuje tam, kjer je hrup in je toliko vseh in vsega, da posameznik ni več opažen, kaj šele zaznan v svojem osebnem resničnem. Samota, ki boli v dno duše, je tam sredi mnogih, med katerimi smo notranje sami. Žlahtna in tista ta prava samota ni nikoli sam, saj nas notranje odpre in zbliža z vsem, kar nas obdaja. In prav zato je za nekatere strah in trepet.
Samota – tihota te namreč notranje prisili k srečanju s sabo in vsem, kar si do takrat spravljal ‘pod preprogo’, z izgovorom, da ni bilo časa za razčiščevanje. Čas je! Mnogo obveznosti (ki niso obveznosti) in mnogo hrupa si naložimo in povzročimo, ker bežimo. Predvsem bežimo pred bližino in odnosi. Ker ne obvladamo mojstrstva sobivanja (učijo nas vse mogoče, samo tega ne), si poiščemo opravičljive razloge za beg in umik in potem blefiramo in se skrivamo – pogosto celo za delavnostjo in pridnostjo (tipično slovensko). Človek pač išče tehtne razloge za bežanje od bližnjih – v največji nevarnosti so najbližji.
Zakaj pišem te misli? Zato, ker sem spoznal, da bi se lahko ustavil, še preden me je v to prisilila kap. Zakaj me je moralo zadeti v možgane, da me je srečala pamet (vsaj upam, da me je!) in sem spoznal, kako veličastno in dobro je stopiti za kuliso nase navlečene gneče in hrupa. Ko se odvrnemo od toliko vsega za čimer se skrivamo, in se upamo srečati najprej s sabo, potem nam postane tudi srečevanje z Bogom na duhovni otip. In prav v tem srečevanju je poseben užitek, saj nas sveto svetle moči Večne ljubezni vračajo k nam samim – k vsemu tistemu, kar smo v sebi zatajili, ker so nas najbližji niso zmogli sprejeti v naši resničnosti. In ko se v svoji izvornosti sprejmemo sami, se prebudi v nas silna potreba, da bi tudi bližnje srečevali v njihovi izvirnosti – v njihovi drugosti in drugačnosti v kateri so priložnost za rast in nenehno preraščanje iz lastnih ujetosti.
zapisi 01b 2011Pa še nekaj se zgodi, ko odstranimo tisti hrup in toliko vsega, s čemer smo bežali od sebe: čas začne teči počasneje. Kar naenkrat zaznaš kot osebni dih vsak trenutek v času in prostoru, ki ti je dan kot dobra priložnost. Mnogi bežijo pred smrtjo, tako da begajo od dogodka k dogodku. Delajo si slabo uslugo: čas se jim v njihovem doživljanju izteka samo še hitreje. Ko se v življenju ustavljamo in vstopamo v območje tihote in samote (ki ni nikoli sama), ustavljamo čas – še več, zaznavamo, da smo v njem že večni.
Nekoč sem vprašal meniha kartuzijana: »Zakaj si se umaknil v samoto?«
Odgovoril mi je: »Da bi več slišal in bil manj sam.«
Danes razumem njegov odgovor in vem, da smo ga lahko v izkustvu deležni tudi mi.

GRŽAN, Karel. (
Zapisi izvirov), Ognjišče (1) 2011, str. 37

Zajemi vsak dan

Ljubezen in edinost veljata več kot zunanji obredi. Združenost v milosti in ljubezni je edina vrednota, ki ostane.

(Tomaš Špidlík)
Ponedeljek, 18. Januar 2021
Na vrh