Si želimo sprememb, ne da bi karkoli spremenili?

Kako zanimivo, celo sedež apostola Petra ima svoj prazničen dan (22. februar). Ob tem sem pomislil, kako nam je v škodo, če se zasedimo – če si želimo sprememb, ne da bi karkoli spremenili
Mnogi so, ki pridejo na pogovor, ker jih življenje pekli, in hočejo ‘na boljše’, a so med njimi redki, ki so pripravljeni za to tudi nekaj storiti in spremeniti način življenja. Kakor da ne razumemo potrebnosti napora za (med)osebno rast. Zadostoval naj bi pogovor, največ dva … – pogovor, ki ga seveda plačaš in si s tem zagotoviš občutek, da si dobil, kar potrebuješ. Odkar lahko marsikaj kupimo in nam ni potrebno v trudu pridelati, se nam pač zdi, da lahko za določeno ceno kupiš tudi zadovoljstvo življenja. Kako presenečeni so ljudje, ko jim povem, da za pogovor ne potrebujem plačila v denarju; cena, ki jo bodo morali plačati, je napor, ki ga bo potrebno vložiti v spremembe za želene cilje. To je mnogo bolj drago(ceno) od še tako zasoljenega zneska pri nekaterih svetovalcih. In kako radodarno jim dajejo ljudje na postavljeno ceno še krepko napitnino – da bi bili čim bolj gotovi, da so s pogovorom-plačilom pridobili tisto, po kar so prišli – novo kvaliteto življenja.
Da ne boste mislili, da si sam ne želim sprememb na pravkar opisan način. Samo primer iz preteklosti (ker si slabo-umnih ravnanj sedanjosti, še ne priznam). V času župnikovanja na Razborju pod Lisco so me postavili zdravniki pred dejstvo, da bom zaradi oslabelosti srca moral spustiti svojo ‘tonažo’ – potrebno bo pač shujšati. »Poglej se, kakšen si!« mi je rekel zdravnik. Res, v ogledalo sem se pogledoval le še mimobežno, tudi izložb že nekaj časa nisem opazoval, ker bi v odsevu stekla videl tudi sebe. Saj ne, da se do sedaj nisem trudil: če seštejem koliko kilogramov sem spravil dol v desetletjih mojega življenja, je to kar lepa cifra, a če seštejem, koliko sem jih pridobil gor, pa je ta še lepša. “Poiskati moram nov način,” sem si rekel in sem ga našel – na hrbtni strani revije. Fotografija zlovoljne debelinke s pripisom: Prej, zraven pa taista dama vsa srečno nasmejana s pripisom: Sedaj. Vau, kakšna sprememba, kakšna postava! Ob očitnem dokazu učinkovitosti ananasovih tablet za hujšanje je bilo razloženo, da tablete učinkujejo ob nespremenjenem načinu prehranjevanja in gibanja. Prav to sem iskal! In sem jih naročil. Res, cena je bila zasoljena, toda proizvajalec je ob nakupu mesečne količine pridal (in to zastonj) tabletke še za dodaten teden hujšanja! (Kako primitivno nas lahko ‘nategujejo’!) Stopil sem na tehtnico – pravzaprav sem stopal dan za dnem in pričakoval čudežno spremembo. Te pa preprosto ni bilo.
Brez muje se še čevelj ne obuje, so vedeli že naši predniki. Ni sprememb na bolje, brez sprejetega napora. Največkrat nas v sprejetje tega primora stiska, ki jo z napačnim ravnanjem povzročimo in jo tudi osebno izkusimo. To velja tako za spremembe v osebnem, medosebnem kot družbenem življenju. Se spomnite složnosti poslancev ob sprejemanju sklepov za razvoj naše dežele, ko so jim na vrata skupščine rožljali protestniki? Ko so se ti umirili, pa se zopet veselo igrajo Med dvema ognjema.
Kako se me je stiska drugih dotaknila in me primorala v spremenjen način bivanja, vam povem v enem od sledečih prispevkov; kaj premakne vas, si povejte sami; naše poslance pa bi morda primoralo v manj brezobzirne spremembe bivanjskih pogojev za že tako prikrajšane, če bi tudi sami izkusili resničnost tistih na dnu, ki jih vse preveč pečatijo v brezizhodnost. Dovolj bi bilo, če bi jim odrezali čudovite dodatke na njihove že tako neskromne plače, te pa bi znižali na raven revnih, do katerih so očitno brez razumnega (kaj šele srčnega) občutka. Prepričan sem, da bi bile njihove odločitve potem mnogo bolj za blagor vseh, ki jim je Slovenija dom(ovina).

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče (2) 2013, str. 43