Od sterilnosti k naravnosti v odnosu človek – bližnji

6. maja goduje sv. Dominik Savio (1842-1857). V petnajstih letih svojega življenja je dozorel v apostola vesele, razigrane svetosti, ki jo je žarel v medsebojnih odnosih. Zato tokrat razmislek o vrnitvi

Prijetno sobotno dopoldne, ki v pomladni toplini vabi na plan. Listje se izmotava iz brstja, ženitovanjsko vznemirjene ptice spletajo gnezda, sosedje izmenjujejo v pozdravih hvaležne besede o razkošju in lepoti življenja, mladi se naslanjajo na ograje domov, da se lahko naslajajo v medsebojni zaznavi, otroci se v igri skrivajo za hišnimi vogali in se odkrivajo ... radost se razlega na igrališčih življenja.
Je tako? Za brstje in ptice drži. A človek ...
Desetkrat je udarilo na zvon šentviške cerkve. Do oddaje na radiu Ognjišče sem imel še uro časa. In v tistem prijetnem sobotnem dopoldnevu me je pritegnilo med bližnje ljubljanske bloke. Hotel sem zaznati prebujajoče življenje, ki je tako silovito v pomladnih močeh.
A me je kmalu v iskanju bližin zajela tesnoba. Povsod je bila namreč praznina. Med tisoči družin, ki jih povezujejo stolpnice v sosedstvo, nisem videl znancev v klepetu, igrišča so samevala brez otrok, skupni vhodi, ki naj bi povezovali, so bili osamljeni – le veter je raznašal reklamno nesnago ... Povsod praznina ... no, skoraj povsod. Tam iz trgovine so prihajali posamezniki zazrti v svoj lastni svet.
»Kje so mladi? Kje otroci?« sem kasneje vznemirjen povprašal.
»Na Facebooku ...« sem dobil v odgovor.
Če sem v članku Od sterilnosti k naravnosti v odnosu človek - prehrana (04_2011) z vami razmišljal o potrebnosti vrnitve k naravnemu v našem odnosu do hrane, se je za tokrat, ob tem doživetju, samo po sebi prebudilo razmišljanje o nevarnosti, da postanejo sterilni naši medsebojni odnosi. Ne le mladi – tudi mnogi otroci in odrasli iščejo bližino zave/arovani v ekrane in vedno manj v živo. Že res, da lahko imaš na tak način na stotine prijateljev – a so ti le navidezni. V nas pa je tako silovita potreba po dotiku – živem stiku, v katerem smo zaznani kot bližnji v sočutju bližin. Le tako se premaguje notranja osama. Vsa druga bližina je zgolj navidezna: teoretična, racionalna ... ne izpolni notranjih hotenj, ne poteši, ne odreši – hladna je, sterilna ... hrani našo radovednost, ne pa nas samih ...
Lahko sicer razlagaš na Facebooku stotinam ‘prijateljev’ svoja doživetja, pa si vendarle sam. Če ni človek človeku bližnji v živo, je v navezi sterilnost – hlad in v dušo vedno globlje leze tesnobnost ... in je ne razumeš v njenem vzroku ... in jo zato kot odvisnik hraniš s tistim, kar jo rojeva. Število odvisnih, ki čemijo za računalniki in pijejo praznino (skriva se za na-videz-no vsebino), strahovito narašča. Človek ne potrebuje preveč podatkov, ker višek ustvarja možgansko brozgo; človek potrebuje le skrbno prepoznanega prijatelja (morda dva, tri) in ne več, ker je pač tako v zakonitosti prijateljevanja. In v prijateljstvu je potrebna zaznava sprejetosti in objetosti v živo. V nas je potreba po živem stiku – dotiku – objemu ... Stroka ugotavlja, da je za ravnovesje potrebnih dnevno 4-8 objemov, vsaj 12 pa za stimulacijo v razvoju. Elektronika, Bogu hvala, omogoča povezavo, ne more pa vzpostaviti zaznave.
Vem, zdi se neprimerno opozarjati na nevarnosti tako imenovanih socialnih omrežij, ko so ta največji hit. Tisti, ki še niso ‘notri’ se zdijo kakor, da niso ‘in’ – da niso za naš čas prilagojeni, če že niso kar neprimerni. Preteklost pa uči, da je lahko prav na področjih, kjer so vsi za, nekaj hudo narobe. Ko je želel sv. Janez Bosko (duhovni oče Dominika Savia) v nekem kraju ustanoviti oratorij za zapuščeno mladino, pa meščani temu niso nasprotovali, tega ni storil. Njegov komentar: »Tu še hudič ne nasprotuje!« in je odšel dalje. Mnoge evforije, so se izkazale za polomije!
Brezumno čredništvo pri posameznikih že prebuja notranji odpor. Med mladimi (bolj kot med starejšimi) prepoznavam ozaveščanje, vračanje k sebi in bližnjim v pristni osebni navezi. Ko sem enemu izmed njih omenil vsebino tega prispevka je rekel: »Danes nisi faca, če si na Facebooku. Faca si, če imaš prijatelje v živo. Ko imaš vsaj enega resničnega prijatelja, potem v tebi ni potrebe, da bi se javno razkazoval in zdravil svoje frustracije s stotinami prijateljev, ki pa to niso. Ne-umno je, ker ljudje zaradi elektronskih povezav izgubljajo čut za osebni pogovor v živo. Samo še SMS in omrežja so tista, ki te odprejo v komunikacijo. Če bo šlo v tej smeri, bomo kmalu potrebovali komune, v katerih bodo pomagali k vrnitvi v pristnost in iskrenost živih odnosov. In takrat bo v srečevanju spet sreča in ne le virtualna zanimivost.«

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (5) 2011, str. 36