O blefu skorumpirancev in naši otročji naivnosti

Ob prebiranju življenjepisov me najbolj prevzema zgodba sv. Janeza M. Vianneya (1786-1859).1 Od zgodb – pravljic pa so zame najboljše tiste izpod peresa H.C. Andersena. Kot Vianney je prestopil prag večnosti 4. avgusta (leta 1875).

sem razmišljal ob njegovi pravljici Cesarjeva nova oblačila. Škoda, če smo prepričani, da so pravljice le za otroke. Vse do 19. st. je bilo jasno, da je poduk iz njih namenjen najprej odraslim. Če bi jih brali, bi bili bolj otroški (pozitivno) in manj naivno otročji (negativno) – prej bi razbrali sleparije, opisane že v Andersenovi pravljici.
Saj jo poznate: Cesarja, ki je modni navdušenec, spravita na limanice tkalca, ki ‘izdelujeta’ čudovito blago. Vidijo pa ga lahko le tisti, ki so pametni. Dvorni uslužbenci, ki jih pošilja cesar na ogled, seveda ne upajo priznati, da ne vidijo ničesar. »Ljubi Bog,« se je zgrozil minister, »sem mar neumen? Ne smem povedati, da ne vidim blaga.« In prevaranta sta lahko za drag denar še naprej tkala v prazno. Kot tkejo, štrikajo in za povrh še kvačkajo v prazno za rešitev gospodarstva toliki politiki, bankirji in gospodarstveniki. To počno, se razume, za denar, za velik denar, ki ga zbirajo od tistih, ki jim ni odmerjen (kot njim) dohodek v štirimestni številki. Ob tem niti ne pomislijo, da bi sestopili v položaj že tako tlačenih, ki jih s svojimi ukrepi še dodatno dušijo ne le telesno – tudi duševno. Raziskave kažejo, da že ob upadu dohodka za 10% poraste samomorilnost za 3,7%. A kakor, da je to zanje le statistični podatek. Polni so idej, kako grabiti od ljudi sredstva, ne pa, kako jim omogočiti zaposlitev, da bi se lahko dostojno preživljali. In jim ni nerodno, ko s patetično resnostjo (vsaj izgledati morajo pametni, če že tako ne ravnajo) trosijo puhlice in nelogičnosti, če že ne neumnosti: očitno je blefiranje in dolgovezno nakladanje, ki je eno samo zamegljevanje dejanske situacije, predvsem pa je razvidna nesposobnost utiriti situacijo v pozitiven izhod. Pod njihovim upravljanjem vse tone, oni pa nam kar naprej razlagajo, kako nas rešujejo. (Po krčenju gospodarstva smo na vrhu – takoj za Grčijo, po korupciji pa smo svetovni prvaki!) Če vladniki že kaj rešujejo, je to njihova lastna pozicija varnosti in privilegirane udobnosti, ki si jo zagotavljajo v predanem služenju globalnemu kapitalu in njegovemu očitnemu interesu, da izgubimo pravico samoodločbe. Slovenija ima namreč toliko mikavnega naravnega bogastva. Pomislimo samo na naše bistre vode ... – Kaj nafta, kapital prihodnosti je v vodah! Ne dvomim, da bo zgodovina skorumpirane politike in gospodarstvenike prepoznala kot izdajalce – ne mislim le našega naroda, pač pa nemočnega človeka, ki izgublja osnovno dostojanstvo dano mu od Boga.
Če sta v Andersenovi pravljici merila cesarja sleparja, potem merijo sleparji nas, kako in koliko nam še lahko odvzamejo (Vladne službe si neumorno izmišljajo krivične zakone, po katerih se moč kapitala zajeda v nemočne. – Po davkih in še drugače legalno kriminalno uničujejo že tako šibke tudi za lastno administrativno bohotnost!); če je postal ob prevarantih nag cesar, postajajo nagi – drsijo v revščino vedno številnejši in če je bil v pravljici naiven cesar, smo naivni mi, če bomo še naprej molčali ob vsem, kar počnejo tisti voditelji, ki jim je korupcija zmarinirala pamet. »Naša naloga je, da damo glas revnim!« je izrekel papež Frančišek. Dati glas ne le tistim, ki živijo tam nekje daleč – moj in tvoj glas potrebujejo najprej tisti, ki se naslanjajo na našo vest pred našimi vrati.
Končno je otrok zaklical vsem, ki so se sprenevedali: »Cesar nima ničesar na sebi - je nag!« Dovolj je slepomišenja! Čas je, da se odvrnemo od pretvarjanja, da je vse, kot mora biti. Ne, ‘cesar’ je nag! Ko si je to priznal tudi sam, si je rekel: »Zdržati moram do konca!« Zdržati do konca? Upam, da bo nas prej rešila pamet – ne politikov, pač pa preverjeno etičnih modrecev življenja in stroke. Časa za to pa nimamo veliko. Koncu smo namreč nevarno blizu ...v

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (8) 2013, str. 43