Pametni ne ‘pametujejo’ le s pametjo

28. avgusta goduje sv. Avguštin (354-430), ki ga je Bog vodil v spoznanje, da pametni ne "pametujejo" le s pametjo

zanimiva zgodba njegovega življenja opisuje, kako se je ta veliki cerkveni oče Zahoda – kasneje so ga poimenovali ‘učitelj milosti’, sprehajal po morskem obrežju. Bilo je pred praznikom Svete Trojice in Avguštin je razmišljal, kako naj razloži ljudem skrivnost: en Bog je, v njem pa so vendarle tri osebe. V pozornost ga je pritegnil otrok, ki je zajemal s kanglico v morje in zlival vodo v jamico, ki jo je izkopal na peščeni obali. Seveda je voda takoj poniknila nazaj v morje. A otrok je vztrajal in prenašal in prelival ... Pametnega Avguština je seveda zmotilo otrokovo nespametno početje.
»Ja, kaj pa počneš?« ga je vprašal.
»Morje bom prelil,« mu je pojasnil.
»Kako boš prelil veličino morij v to majhno jamico?« je bil zgrožen Avguštin nad neumnostjo otroka.
In ta – pravijo, da je bil Gospodov angel, mu je odvrnil: »Prej bom jaz pretočil vodo iz globin oceanov, kot boš ti s svojo glavo doumel veličino Boga.«
Ja, mi smo zelo pametni! – Vsaj domišljamo si tako. Obvladati želimo vse. Ni nam bilo dovolj, da spravimo ‘pod kontrolo’: zemljo, rastline, živali ..., skoraj popolnoma je ‘ujet’ tudi človek in ‘obvladan’ sam Bog. No, tu se je pojavila težava. Boga ne moreš doumeti – ne moreš ga ujeti in obvladati s spoznanjem. Pomislite na mravljico, ki si domišlja, da bo razumela človeka. Čeprav izhajamo iz istega božjega izvora, smo vendarle vsak v svojem redu, zato mravljica ne zmore “do-umevati po človeško”. In Bog v neskončno presega človeka! Kako ga bomo obvladali s svojo pametjo, če pa z njo nismo uspeli priti niti do svoje prve zvezdne sosede – to je Proksima (v prevodu: Najbližja), ki se nahaja v ozvezdju Kentavra? (Z naše zvezde – Sonca potuje do nas svetloba 8 minut, s Proksime pa približno 4,3 leta.) Vesoljska sonda Voyager 1 je sicer na poti proti njej in to že trideset let; potovala bo še ‘samo’ 74.000 let. In ‘Najbližja’ je le ena izmet približno sto milijard zvezd, kolikor jih je v naši Galaksiji – Rimski cesti. In galaksij z milijardami zvezd naj bi bilo tudi tam nekje sto milijard.
»Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« se sprašuje psalmist (Ps 8,4-5). In vendar nas Bog obiskuje! Kljub razodetju pa ga lahko ‘razumemo’ le nebogljeno. Pamet razuma je nemočna, močnejše je spoznavanje v izkustvu duha!
»Racionalizem je crknil! Bogu hvala!« sem prebral na enem izmed vagonov, ki vozi ta grafit po slovenskih železnicah. Čeprav tudi: hvala Bogu za naš razumski uvid, pa ima ta svoje meje, za povrh pa ni edini. Tudi naše telo ima svojo pamet, pa duša, pa duh ... In razum lahko iz teh pametnosti le nekaj razbere ...
V teh dneh sem se pogovarjal z mlado ženo, ki pričakuje rojstvo prvega otroka. »Ne bojim se!« mi je rekla. »Ko bo prišel čas, bo moje telo vedelo, kaj mora storiti. Dovolj je pametno!« Ob njenih besedah sem bil prevzet – še toliko bolj, ker sem se, nedolgo tega, ob obisku knjigarne, čudil nad poplavo spolnih priročnikov. In sem videl najstnika, ki je ves zbegan brskal po enem izmed njih. Kaj se bo šel spolnost s knjigo v roki? V danem trenutku bo telo vedelo, kaj mora storiti! S prevelikim razumskim razglabljanjem področij, ki imajo svojo ‘pamet’, se budimo le v negotovost, strah, frustracije, zbeganost ... Telo bo vodilo – dovolj je pametno! Mi pa bomo umni, če bomo v spolnost pritegnili tudi dušo in globino duha – naše notranje osebno in takrat bo spolnost mistični obred – ne le potešitev, v povezanosti z Bogom tudi pot v odrešitev.
Tudi srce ima svojo pamet – pravimo, da ima ‘svoje razloge’. In tudi naša duhovnost ima svojo pamet. Po svojem razumu smo lahko neverujoči, nikoli pa po svoji duhovni inteligenci. Ljudje, ki so mi razumsko zatrjevali, da so ateisti, so bili z mano najbolj ognjeviti razpravljavci o Bogu. »K sebi si nas ustvaril in nemirno je naša srce, dokler ne počije v Tebi,« pravi sveti Avguštin iz izkustvenega spoznanja (Izpovedi I,1). Naša duhovna razsežnost sama po sebi teži k Bogu; ona ve, da je. O tem je popolnoma prepričana, saj je v Njem in ga okuša.
Upam, da se bomo iz ‘shizofrenosti’, v katero nas je (med drugimi) zavozil tudi racionalizem, počasi vendarle povrnili k celovitosti svoje osebnosti. Vse na svojem mestu in vse po pameti – a ne le pameti razuma, pač pa tudi telesa, srca, duha ... Vsa ta pametnost nas vodi sama po sebi k Lepoti, ki ni daleč od nas, saj je najbolj osebno v nas ... v njej smo ... v nedoumljivi skrivnosti Svetega, kot je zapisal Avguštin v svojih Izpovedih: »Tako pozno sem te vzljubil, ti lepota, tako stara in tako nova – pozno sem te vzljubil. Kako se je moglo to zgoditi: bila si v meni in jaz sem bil zunaj sebe.« Vrnimo se k sebi!

GRŽAN, Karel, (Zapisi izvirov), Ognjišče (8) 2011, str. 34