Bog ni žvečilka, da bi ga raztegovali, kamor nam paše

4. septembra goduje Mojzes (živel je tam nekje v 13. stol. pr. Kr.). Bil je neizprosen do vseh, ki so prirejali Boga za svoj interes.

Prav to mi je dejal znanec, ki me je obiskal v teh poletnih dneh.
»Kako to misliš: Bog ni žvečilka?« ga nisem razumel.
In mi je neprizanesljivo rekel, da zahajam v svojih pridigah v skrajnost, ko govorim samo o brezmejni božji ljubezni; Bog je ljubezen, a postavlja pred nas tudi meje, pravila – red, ki je potreben zaradi naše razpetosti med dobro in zlo. In potem mi je pripovedoval o pridigi prejšnje nedelje (pri nekom drugem): »On nas je celo pridigo krotil z božjo grozo.« In je razmišljal: »Skrajnosti niso v korist življenju. V Bogu je ravnovesje med ljubeznijo in odgovornostjo in je modro, če so takšne tudi pridige ...«
zapisi 09 2012Pa sem jih slišal! In potem sva poklepetala, kako je naše pojmovanje Boga v odnosu do ljudi podobno kot razumejo starši (in nasploh vzgojitelji) svoj odnos do otrok. Danes je modno govoriti samo o ljubezni, kot je bilo pred časom poudarjena predvsem avtoriteta. Toda tako samo permisiven kot samo avtoritaren pristop sta skrajnosti, ki vodita ali v ohlapnost ali prenapetost življenja. Pomembna je ‘zlata’ sredina, ki je v pravem razmerju ljubezni in avtoritete – brezmejna ljubezen ne izključuje mej!
Bog se je ob gorečem grmu razodel Mojzesu kot sočutni, pozorni sopotnik, a prav tako kot tisti, ki neizprosno terja izpolnjevanje desetih zapovedi. Cerkev pravi: kdor jih krši, smrtno greši – ubija, mori odnos do Boga ali bližnjega. Če ne drži 10 zapovedi, tudi stotisoč zakonov nima moči. Pravniki, dodajajo sicer vedno nove predpise, a s tem ustvarjajo le nepreglednost, ki jo izkoristijo dolgoprsti spretneži – nespretni sodniki pa lahko po črki zakona za dolg dobrih 100. evrov zasežejo hišo (Očitno so pozabili osnovo pravnega reda: krivični zakoni so nični!). – Ko se to dogaja, govorimo upravičeno o brezumju, kolapsu pravnega sistema, saj očitno omogoča zakonsko skrivalnico velikim prevarantom. To je trenutno stanje naše dežele, v kateri ni bil pravnomočno obsojen še noben megalomanski lopov, medtem ko sproti zelo vestno sodijo kurjim tatičem.
Zadostujejo osnovne zapovedi – zakonitosti, a te morajo držati in temeljno usmerjati naša ravnanja (To je mogoče le, če imajo Božjo avtoriteto – na človeško se očitno požvižgamo). Tisti, ki misli, da ga bo vodila le ljubezen, se lahko hitro izgubi (po domače bi rekli: ‘zabluzi’); čeprav nam prav ljubezen doda notranjo moč in spodbudo, da lažje živimo in negujemo medsebojno spoštljivost, odgovornost – da smo v ravnanjih pravični (V nesebičnem odnosu je to samoumevnost). Vsako idealiziranje škoduje odnosu!
Ker razodeva ime bistvene lastnosti imenovanega, je zanimivo, kako je naročil Jezus klicati Boga. Rekel je naj ga imenujemo Abbā. To v prevodu ne pomeni Oče, pač pa Očka. Oče je že v judovskem pojmovanju pomenil le od mojega doživljanja odmaknjenega ‘tujca’. Abbā – Očka ne more biti tujec mojega življenja – je moj najbližji, ki pa v svojem sočutju ni dobričina (ker bi me s tem onesposobil za stvarnost zemeljskega bivanja), pač pa je dober – sv. Frančišek Asiški ga zato poimenuje kar Dobrota sama in to: ‘Najvišja Dobrota’.
Ab-ba – Očka vključuje torej oboje: izraža tako materinskost (brezmejno ljubezen), kot očetovstvo (ljubezen, ki te prizemlji v odgovornost). Iz samega božjega imena Abbā lahko torej razberemo božanski (vzgojni, odnosni ...) koncept, ki je v ravnovesju med poosebljeno spoštljivostjo, pravičnostjo in odgovornostjo, ter ljubeznijo, ki lahko v takšnem območju preživi – najde svoje domovališče. Med ‘brezmejno’ ljubeznijo in mejami je potrebna skupna ‘točka’ – vez, ki je božanska in zagotavlja – vzpostavlja ravnovesje. Poimenovanje Boga z imenom Abbā, že simbolno to ‘ravnotežje’ nakazuje in tudi uresničuje.
Tudi ko se rodi v to življenje majhen otrok, ni več angel. Dobro in hudo ni le njegova realna okoliščina, pač pa je tudi sam razpet med dobro in zlo – to je njegova osebnostna resničnost. Kako pomembno je, da smo v krogu najbližjih prepoznani in sprejeti v tej resničnosti – v realnosti svoje osebnosti. Za razvoj slehernika je koristen uvid ne le v osebne kreposti, pač pa tudi v tiste ‘poglavitne grehe’, ki so (vsaj v kali) naša nagnjenost. Zavist, ljubosumje, jeza, maščevalnost ... so realna čustva slehernega izmed nas. Če smo v njih spregledani ali zavrženi, se z njimi ne bomo soočili in jih zato ne bomo obvladovali, preraščali, kanalizirali, predelovali (kot gnoj v humus). Trenutno se nahajamo v obdobju permisivne vzgoje: poudarjena je ljubezen, ki skuša otroku v vsem ugoditi; v njej je malo mej (ali sploh so?) in veliko pravic.
Le cartajmo se (privoščimo si obilje srčnosti), samo nikar se ne scartajmo (pomehkužimo). Bog nas duhovno carta, da nas še bolj okrepi in spodbudi za napor, ki ga od nas pričakuje v preraščanju neodrešenih stanj naše osebnosti – naj bo tudi v tem naš pedagog!
Skrb za ravnovesje v izogibanju skrajnosti je eno izmed najpomembnejših in najzahtevnejših prizadevanj v našem življenju. Ni v ravnovesju, če prikazujemo Boga v podobi neprizanesljivega očeta; bila bi katastrofa, če bi živel med nami v podobi popustljive mamice – pravzaprav ga v takšni podobi, ne bi bilo več, ker bi propadel skupaj z nami: neodgovornimi razvajenci. Že iz pedagoškega stališča je bilo modro poimenovati Boga Abbā – Očka in ne mamica, saj že sam pojem Abbā nakazuje smeri božanske pedagogike: spremljam te z ljubeznijo, a kot tisti, ki terja od tebe odgovornost.
Kako (od)rešujoče je živeti v takšnem območju!

GRŽAN, Karel, (Zapisi izvirov), Ognjišče (9) 2012, str. 30

Zajemi vsak dan

Kdor izžareva dobroto, pozornost, razumevanje, pomoč, hvaležnost, odpuščanje, prijaznost in veselje, pričuje za Boga in utira pot do njega.

(Janez Zupet)
Petek, 6. December 2024
Na vrh