Pereča odvisnost od elektronskih frekvenc

sv. Frančišek Asiški nas s svojim življenjem nagovarja k živemu (na dotik) odnosu z Bogom, sočlovekom, stvarstvom ...

Pred odhodom v Brazilijo (julija leta 2013) si je papež Frančišek ogledal popolnoma zastekljen papamobil s katerim naj bi se prevažal na svetovnem dnevu mladih. Zavrnil je to možnost in poudaril, da ne moreš priti na obisk ljudem v ‘stekleni kletki’ – sploh pa ne k prijateljem, k tistim, ki jih imaš rad. Potreben je živi stik, brez vmesne zasteklitve. Kasneje je v intervjuju na brazilski TV poudaril: »Treba je spodbujati ‘kulturo srečanja’!«
Maša preko TV je sicer nekaj odličnega, a le če ne moreš v cerkev, kjer bi doživel v evharistiji srečanje z Bogom na dotik; elektronske komunikacije so nekaj koristnega, a le če ni možnosti, da bi zaznal celovito resničnost sočloveka v njegovi dejanski bližini; dokumentarci o naravi pritegujejo s fantastičnimi posnetki, a so ti le utvara, če ne izstopimo iz dobro izoliranih hiš in doživimo pristen stik s stvarstvom. Občutek notranje samosti – tesnobnosti – depresivnosti se bo neusmiljeno stopnjeval, če se ne bomo dali v živo objeti Bogu, sočloveku in tolikemu, kar z nami soutripa v stvarstvu. Posredovanje bližnjih preko medijev je prežeto z elektronskim hladom, ki stopnjuje (pre)napetost našega živčevja. Elektronika, s katero se soočamo, je namreč preveč agresivna za električne impulze v našem organizmu. (Električni impulzi nastanejo zaradi posebnih beljakovin, ki delujejo kot nekakšne pore na celični membrani, uravnavajo delovanje celice ter med drugim prepuščajo tudi kalijeve in natrijeve ione – nosilce električnega toka. Te beljakovine – ionski kanalčki – so navzoči povsod in sodelujejo pri delovanju telesnih organov, imunskega sistema, živčnih in hormonalnih procesih ... Brez električne aktivnosti ni zavesti. Smrt lahko opišemo tudi kot prenehanje električne dejavnosti v možganih, ki so naš ‘osebni računalnik’ – sila občutljiv in izjemno zmogljiv, saj lahko obdeluje naenkrat kar 4.000 informacij!) Poleg tega, pa povzročajo elektronske frekvence odvisnost, saj delujejo tako, da nas izmenjaje držijo, nato izpustijo, da nas lahko obdržijo. Možgani postanejo odvisni od ‘močnih doz’, in tako kot pri drogah, imajo tudi ‘elektronske doze’ smrtonosne posledice. Raziskave kažejo na škodljiv vpliv elektronike zlasti v nežni dobi, ki ima za posledico: motnje v pozornosti, nemir, težave z učenjem branja, razdražljivost, nasilnost ... Zanimiva je ugotovitev, da je diplomiralo 45% ljudi, ki so gledali v otroštvu TV manj kot uro in le 8% tistih, ki gledali TV več kot dve uri in pol. Nekateri vrtci (večinoma na željo staršev) že uporabljajo za poučne igrice računalnike in jim je kaj malo mar, če se pri tem zmanjšuje plastičnost otrokovih možganov: slika nima globine, vonja, okusa, ni mogoč otip. Dvodimenzionalnost opustoši otrokove zaznave, tako da razvije popačeno predstavo o svetu in realnosti, kar kasneje vpliva na njegovo odločanje, kaj je prav in kaj napačno. – Kako obširna tema, meni pa zmanjkuje odmerjenega prostora, zato končujem z izjavo mladostnika. Takole je pripovedoval svojim prijateljem: »Sinoči sem se pogovarjal s starši o brezsmiselnem umetnem podaljševanju življenja, ko medicina človeku preprosto ne dopusti več naravne smrti. Rekel sem jima: “Prosim vaju, ne dovolita, da bi kdaj vegetiral odvisen od elektronskih naprav in tistih stekleničk s tekočinami.” In veste kaj sta storila? Zazrla sta se vame z občudovanjem in potem sta izklopila TV, DVD, internet, PC, MP3/4, play station 2, PSP, wireless, telefon. Vzela sta mi mobilca, iPod, iz hladilnika sta umaknila Coca-Colo in pivo! Ma groza, vam povem. Za umret!« – Res, čas je, da preverimo, premislimo in se odločimo za to, kar je za živet in ne za umret!
Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (10) 2013, str. 43