Da se ne bi najedali in si “pili krvi”

1. novembra godujejo vsi sveti. V svoji zgodbi nas sleherni nagovarja kako notranje izpolniti svoje življenje,

Kar naprej si pijeva kri in se žreva,« sta izjavila vsa prizadeta. »Zdi se, da imamo mi, ki nam navzven nič ne manjka, tudi navznoter vsega preveč – preveč problemov,« je rekla v brezhibno odeta gospa. In smo skupaj odkrivali pot, na katero ju je primorala notranja tesnoba – največkrat je prav ta milostni dar za korenitejše uvide in spremembe v življenju. Naj strnem njuno (morda tudi zate zanimivo) pot rešitve v tri korake.
zapisi 11a 20111. Če želiš, da se tvoja stiska odreši, jo odpri v pomoč.
A ne najprej v pomoč zase, pač pa vsaj do nekoga, ki je v stiski in te k njemu pokliče Ljubezen. Vase zagledani sebičneži ne bodo nikoli rešili svojih stisk – v najboljšem primeru jim bo uspelo le to, da jih prikrijejo. Lahko imamo velik finančni kapital, a moramo ob tem prenašati v sebi prav tako veliko obteženost; lahko smo izjemno naštudirani, pa smo globoko v sebi še bolj zakomplicirani; lahko smo zelo slavni – navzven osvetljeni, v sebi pa grozljivo zatemnjeni; lahko tekamo, plezamo, se potapljamo ... da bi vdahnili vase duh svobode, ko pa se ustavimo, nas dohiti naša navznoter zadušena resničnost. Pisatelj Hermann Hesse govori o “kulturi, ki je v svojem zlaganem in nizkotnem pločevinastem blesku, kakor bljuvalo, zgoščena in prignana do vrhunca neznosnosti v lastnem bolnem jazu.”
Bog je naš Oče in vsi smo med seboj usodno povezani. Logika je preprosta: tvoja stiska bo odrešena (če ne navzven pa zagotovo v tvojo duhovno razsežnost), vendar moraš odpreti vrata za pomoč ti. To storiš tako, da se odpreš za pomoč vsaj nekomu, ki je v stiski in te je k njemu poklicala Ljubezen. Ko narediš prvi korak – pristop ljubezni, si se odprl tudi za odrešitev lastnih stisk. Dokler ne razrešimo svoje sebičnosti, smo zaprti za korenito pomoč, ki jo potrebujemo. Nikar ne misli, da ne moreš pomagati drugim, ker si sam tak ‘revček’. Eno od zlatih pravil, ki so mi ga je izročili starši: »Nikoli se ne smili sebi! Naj se ti smilijo drugi in ko jim boš v pomoč, boš v doživljanju rešil vsaj polovico svojih problemov.« V pomoči bližnjim (tudi živali ... jo potrebujejo) ne gre le za materialno podporo; danes je morda največji kapital čas sočutne pozornosti, ki ga nekomu poklonimo. Neprecenljiva opora ljudem v stiski je tudi molitev, ko nekoga, ki trpi, navezuješ na božje moči. Ko se ti bo uspelo prikopati do tistih, h katerim te kliče Ljubezen, boš izkopal sebe iz stiske, ki te pogreza vase. Ne verjameš? Preizkusi ali pa se še naprej pacaj v samopomilovanju in kompliciraj življenje sebi in bližnjim.
2. Odpovej se idealizaciji zemeljsko stvarnih in naj bo v Bogu tvoja (po)moč v sprejemanju realnosti.
V naši zemeljski stvarnosti je iluzorno pričakovati popolnost – dovršenost. Temu se moramo, hočeš ali nočeš, odreči. Sveto pismo opisuje, kako si je izbral Adam – človek (torej tudi ti in jaz) izkustveno spoznanje dobrega in zla. Bog nas je pred tem svaril, a kaj, ko smo mi hoteli uvid, ki ga je drevo spoznanja ponujalo. Takrat pač nismo vedeli, da pomeni spoznati dobro in zlo tudi izkusiti ga.
Dobro je ozavestiti, da v našem kozmičnem času in prostoru ni popolnosti. Naše resnice niso Resnica – so le naše osebne doživljajske ali spoznavne resničnosti – trenutni miselni oprijemi, ki imajo v sebi zahtevo po preraščanju. Tako se v medsebojnem dialogu lahko pogovarjamo: »Menim, da je ... v tej in tej situaciji sem te doživel ...« V imenu resnice se ljudje pobijajo, v izmenjavi osebne doživljajske ali spoznavne resničnosti pa se odpirajo v območje sočutnega razumevanja in dopolnjevanja. Če se delamo popolneže, se od bližnjih oddaljujemo, če smo osebno skromni – odprti v dopolnitev, smo se oprijeli rešilne smeri tako v odnosu do narave, ljudi in nenazadnje Boga samega. Prav v Njem (On edini je Resnica) lažje sprejemamo nedovršenost stvarnosti; sicer se težko odpovemo idealizaciji ljudi in situacij. V nas je silna potreba po Božji dopolnitvi. Znameniti psihiater Karel Gustav Jung (1875-1961) je zatrdil, da »med vsemi mojimi pacienti, ki so že presegli 35. letno starost, ni niti enega samega, čigar končni problem ne bi bil predvsem religioznega stališča«. Drugi vatikanski koncil pa pravi, da dobi človekovo dostojanstvo prav v Bogu »svojo dovršitev« (CS 21,3).
3. Išči Boga v stvarni prisotnosti.
Spominjam se mladostnika, ki je uvidel globinski razlog svoje zasvojenosti z drogo. Pripovedoval mi je, kako je v nas kot strast močna potreba po potešitvi, ki je na koncu koncev težnja po odrešitvi. »Daj mi Kristusa!« mi je rekel. In Ga ni potreboval kot dobro teorijo – v njem je bila težnja, da ga v svojo zemeljsko stvarnost zazna na dotik kot Bližino. Vsa lepota narave, skozi katero žari k nam pozornost Lepote same, še ne zadostuje, tudi vse naše ljubezni so le kakor družno hitenje in v hotenju (pre)seganje k Ljubezni sami ... Bog mora postati Otipljivost, v Bližini Stvar-nost – zato Kristus tudi kot človek in kruh v evharistiji. »Kar naprej se žreva in si pijeva kri,« ne ugotavljata le zakonca, s katerima sem začel pripoved. Zakaj se ljudje, ki smo si najbolj blizu in nam navzven nič ne manjka, tako pogosto zajedamo in najedamo? Lačni smo. Hrepenimo po Več.

Grzan 2016Samo človek je človeku očitno premalo; s svojo ljubeznijo teši, a ne poteši, ker ne (do)seže dovolj globoko v osebno. Zato vabi Jezus, naj pridemo utrujeni in obremenjeni k Njemu (prim. Mt 11,28) in se okrepimo. ‘Moja kri’ pravi, je njegova ljubezen (Judje so pojmovali kri kot nositeljico duše – ljubezni) in ‘moje telo’ je tista notranja opora in (po)moč, v kateri smo notranje podprti, ko okušamo dobro in zlo v zemeljski stvarnosti. »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor vame veruje nikoli ne bo žejen,« (Jn 6,34) govori tudi zato, da se ne bi med seboj kar naprej najedali in si ‘pili krvi’ – najgloblje v sebi potrebujemo potešitev v Bogu.

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče, 2011, leto 48, št. 11, str. 36.

Zajemi vsak dan

Kdor izžareva dobroto, pozornost, razumevanje, pomoč, hvaležnost, odpuščanje, prijaznost in veselje, pričuje za Boga in utira pot do njega.

(Janez Zupet)
Petek, 6. December 2024
Na vrh