‘Matilda’ in sv. Peter – nebeški carinik

Ne vem, zakaj smo v ljudskem besedovanju poimenovali smrt ‘Matilda’. Kakorkoli, ob sv. Matildi (1241-1299), ki goduje 19. novembra, bi vam rad v mesecu, ki je posvečen rajnim, zaupal sanje, v katerih sta ‘nastopila’ ‘Matilda’ in sv. Peter – nebeški carinik

Morda bi opis teh zanimivih sanj sodil bolj na hudomušne strani pratike, kot pa v rubriko Ognjišča, ki je namenjena bolj resnim razmislekom. A je vsebina sanj tako pomenljiva, da je vredna teh strani.
Pa začnimo: Stal sem v dolgi vrsti in pričakoval. Ljudje pred mano so bili večinoma spokojni, nekateri radostni, nekaj med njimi pa je bilo kakor neprijetno vznemirjenih. Zdelo se mi je, da bi hoteli pobegniti iz vrste, pa jim nevidna moč tega ni dopustila. Počasi smo se pomikali proti možakarju z brado, ki je stal za mizico, na katero je vsakdo položil svojo potovalko. Pomislil sem: To je carinik. Pravzaprav je bil tudi oblečen kakor tisti, ki na mejah spuščajo ljudi tja na ono stran. Skrbno je pogledal slehernemu v ‘prtljago’, potem se je večini nasmehnil in jim pokazal pot, ki je prodirala v blago svetlobo. Pri nekaterih je ostal njegov pogled resen, skoraj otožen in kmalu za tem jim je nakazal smer, ki je bila kakor ‘obvoznica’ mimo prodora v svetlobo.
“Kmalu bom na vrsti,” sem vznemirjen pomislil. Pred mano je stala ženička. S težavo je dvignila potovalko in jo položila na mizico.
»Polna je,« je rekel carinik. »Dokler si bila v času, si delala dobro. Dozorela si za to, kar je v radosti večno.«
Takrat me je preletel srh. “Kaj sem mrtev?” sem pomislil.
In sem slišal: »Življenje se le spremeni, ne pa uniči. Zaživimo v drugačno, a kdo med nami lahko reče, da v manj resnično ...« In sem vedel, da so to besede, ki sem jih sam tolikokrat izgovarja, ko sem spremljal žalujoče ob grobovih njihovih dragih.
Stal sem pred carinikom in pomislil: “On je gotovo sv. Peter.”
»Prtljago, prosim,« je rekel in zvenel je neizprosno.
»Prtljago?« sem bil zmeden.
»Videti moram, kaj si prinesel s sabo.«
»Kaj naj bi prinesel?« sem govoril prestrašen in v paniki.
Sv. Peter, ali kdorkoli je že bil ta ‘carinik’, se je nasmehnil. Očitno sem bil ‘prikupno zmeden’. »Prinesel si edino, kar lahko gre s tabo čez prag večnosti. Vse si moral zapustiti, le kar si storil dobrega, je sedaj s tabo in je vredno!«
Prestrašil sem se, ker je bila potovalka, ki sem jo držal v roki, tako lahka.
»A na mizo naj jo dam?« sem rekel jecljajoče.
»To ni miza. To je tehtnica,« me je popravil sv. Peter. »Naj pokaže, koliko prave ‘teže’ je imelo tvoje življenje.«
In sem čutil, da sem prelahek. Sv. Peter me je pomenljivo pogledal tja v moje resnično in me primoral v presojo: »Kam te vodijo tvoja dejanja?«
Takrat sem opazil, da je nad potjo v Svet(l)o, ki me je pritegovala napis: Mt 25,31-40 in sem videl tudi tisto stezo, ki gre mimo napisa in (zato) obvozi svetlobo. V meni je naraščalo neugodje ... in sem se (Bogu hvala!) prebudil.
“Še sem živ,” sem pomislil. “Še imam čas, da delam dobro!” Prižgal sem luč, vzel v roke Sveto pismo in prebral odlomek Mt 25,31-40 – Jezusovo pripoved polno slikovite simbolike, s katero opisuje, kako gremo čez ‘nebeško carino’:
Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.« Tedaj mu bodo pravični odgovorili: »Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?« Kralj jim bo odgovoril: »Resnično, povem vam: karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«

In sem se spomnil velikega misleca, teologa, p. Tomislava Šagi-Bunića. V ‘dozorelem’ obdobju svojega življenja si je na srčno stran pripel broško na kateri je bilo izpisano: Mt 25,31-40. Na moj radovedni pogled je dal odgovor: Pripovedovati je začel, da ni nobeno življenjsko dejanje, pa naj bo na videz še tako velik uspeh, nič v primeri z najbolj preprostim izrazom dobrote do tistega, h kateremu nas pritegne l/Ljubezen. (Od)rešile nas ne bodo hiše, ki smo jih zgradili, niti knjige, ki smo jih napisali, kaj šele bogastvo, ki smo si ga pridobili ... »Veš,« mi je govoril, »čez prag večnosti lahko nesemo le en kovček. In je dobro, če je ta čim bolj napolnjen z dobrimi deli.«

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče, 2012, leto 49, št. 11, str. 30-31.