Polž presega inteligenco človeka

11. julija goduje zavetnik Evrope sv. Benedikt (480?–547), ustanovitelj benediktincev. Prav ti menihi so naše prednike učili umnega pridelovanja hrane. Ob živilih, ki nam jih prodajajo v trgovinah danes, pa ugotavljam, da polž presega inteligenco človeka

Bil sem povabljen na poročno slavje v imenitno gostišče. Potem, ko smo posrebali odlično juhico, je nastala prav neugodna situacija. Na mize so prinašali solato in petletno dete je na ves glas povprašalo gostinca: »Ali je bil na tej solati polžek?« Ta se je zdrznil in z njim še nekaj prisotnih: “Da bi lezel polž po solati. Pa saj to je vendar grozno!” »Pri nas ne strežemo solate, po kateri lazijo polži,« je odvrnil strežnik s pomenljivim poudarkom. »Potem pa je ne bom jedel!« je odvrnil otrok odločno. »Oprostite,« sta umirjala položaj njegova starša in razlagala, kako se trudijo živeti čim bolj naravno. In polžki na solati so pokazatelj, da je zelenjava zdrava za jed, kajti polžki zastrupljene pač nimajo radi.
Prav užival sem v modrosti mladih staršev. Še posebej, ker sem si letos pokvaril prvo solato z domačega vrta. S čim sem jo skvaril? S česnom kupljenim v veleblagovnici. (Pa sem pazil, da ni bil videti kot kitajski!) Z ubijalskimi kemikalijami mariniran je bil prav ogaben. Tu je kemijo izdal vsaj okus, v večini primerov pa navaden polž preseže naš uvid – tisto celostno inteligenco v presoji živil. (Ko bi jih videli kako uživajo na solati v mojem vrtu. Naredil sem poizkus in jih nekaj položil na brezhibno endivjo iz marketa. Zapustili so jo in se odpravili iskat, kar je primerno za jed.) Zaslepljeni od navidezne lepote se odvračamo od naravnega in nam je prav malo mar, da je hrana dobra le na videz, v sebi pa je škodljiva. (Smo pozabili na pravljico o Sneguljčici?) – Pred časom me je razveselil zakonski par s sporočilom, da so se po branju članka (objavljenega v tej rubriki), odločili in vzeli pri bližnjem kmetu v najem košček zemlje, na kateri si pridelajo zdravo, neobremenjeno hrano.
Številnih živil iz uvoza pa ne bremenijo le marinade s problematičnimi kemikalijami. Ob tem so obremenjene še s trpljenjem izkoriščanih delavcev v Aziji, Afriki in vedno bolj tudi Evropi. Ne le voda, tudi druge snovi so ohranjevalke ‘spomina’. (Tudi zato pred jedjo molimo, vsaj enkrat na leto blagoslovimo svoje domove, pa živali in njive in se, seveda, tudi sami pogosto pokrižamo z blagoslovljeno vodo.) Izkoriščevalski odnos do poljedelcev zaznamuje pridelek in obremenitev nam gotovo ni v blagor. Ne le krivičnost do delavcev, tudi brezobzirni odnos do zemlje, pa do živali zaznamuje, kar jemo. In raziskave potrjujejo, da nas to, kar zaužijemo, oblikuje in spreminja. (O tem kdaj drugič.) To, kar počenjamo danes z živalmi, je čisti Dachau – koncentracijsko taborišče. Tudi če so s primernim odnosom vzrejene na domačijah, je konec njihovega življenja nekaj strašljivo stresnega. – Samo interes kapitala je izsilil zakone (in jih opravičil tako, da so nas zastrašili z dobro zamišljenimi zgodbicami o boleznih živali), po katerih doživljajo številne živali pred smrtjo travmatične prevoze, zganjanje v ograde, klavnice, ki so prepojene z grozo ... – Čista brutalnost, ki jo lahko opraviči le um od naravnega in srčnega iztirjeni človek. Ne le ljudje, tudi živali naj (če je le mogoče) umrejo na svojem domu!
Res je, da beremo v Svetem pismu, kako pravi Bog, naj gospodujemo zemlji in kar je na njej. Toda prav tako nas Sveto pismo nenehno opozarja, da je “samo Bog Gospod”. – Gospodovati pomeni torej, delovati v Gospodovem imenu – po tistih zakonih, ki jih je Bog položil v stvarstvo. Kajti Njegova milost in blagoslov našemu življenju sta pogojena z spoštovanjem narave stvari (gratia supponit naturam). Z izgubo spoštljivosti do naravnega ne bo milosti in Bog na naše brezobzirno početje gotovo ne daje svojega blagoslova. Mar ni to že več kot očitno?v

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 7, str. 43.