Bog v stiski sveta ...

Trije modri (imenovani kralji – kraljevsko je najti Boga za svoje življenje!), ki godujejo 6. januarja, so odkrili, da je Bog v stiski sveta, človeški bogovi pa še kar v ‘nebesih’

V naši deželi je več kot 300.000 revnih. Resda je za nekatere Slovenija sončna dežela, a je za premnoge mračna v tolikih odtenkih ponižanosti. Tudi naš modri planet – Zemlja je prijetno domovališče le za izbrane, za večino je območje s preveč gorja. Samo za primer: za malarijo zboli na leto 300 do 500 milijonov ljudi in od tega jih umre od enega pa do 2,7 milijonov, čeprav bi za ozdravljenje bolnika potrebovali le dva evra. Nedaleč od našega ugodja umirajo ljudje (med njimi je največ otrok), ker si ne morejo privoščiti vsote, ki je za mnoge izmed nas samo drobiž … A (če sem neizprosno iskren do sebe) to ne pomeni, da si ne bom nocoj privoščil piva za ceno enega življenja … Tragičnost našega časa je v odsotnosti sočutja do tistih, ki živijo le ‘korak’ od naše udobnosti.
V knjigi Michaela D. O’Briena Pater Elija, Apokalipsa, pripoveduje David ženi kako je doživljal pogled na fotografije iz Treblinke, kjer so nacisti pobili njegovo rodno družino. »Ničesar nisem čutil. Ko sem jih gledal, je bilo nenavadno, čutil pa nisem ničesar. Težko si je predstavljati, da lahko zlo doseže take razsežnosti. Na določeni točki se razum izklopi.« In potem ugotovi: »Nacisti so zmagali. Celo mi v žrtvah vidimo samo statistične podatke.« – Utrip življenja drugih je za nas prepogosto le brezčutna informacija. Preveč razuma in premalo srca! Čas, ki ga živimo, kliče po ‘obuditvi’ srca – srčnosti. Še prej pa bo potrebno čim bolj ozaveščati posledice ‘izvirnega greha’ – vstopa v svet dvojnosti, po katerem smo mi dobri (in je pomembno, da nam je dobro), oni drugi pa so že tako sami po sebi naše nasprotje (in nam je ob tem kar preveč samoumevno, da jim je manj dobro, če nismo celo hladno brezbrižni ob hudem, ki ga doživljajo). Ta koncept dvojnosti seveda s pridom uporabljajo tisti zemeljski ‘bogovi’, ki nas delijo, da nam lahko vladajo. Njihovi lakaji, imenovani ekonomisti, pa jim vdano služijo. Pri tem gredo celo tako daleč, da so napravili za svoje gospodarje izračun, po katerem so ugotovili kolikšen procent prebivalstva mora biti (v neki državi, pa tudi na svetu) reven. V njihovi hladni zločinski misli revščina (tudi umiranje zaradi revščine) mora obstajati, saj je to najboljši stimulans za delavce – pridelovalce dobička za izbrane; strah nas žene, sla po preživetju nas priganja namesto srednjeveških biričev. Pa kaj sploh primerjam naš čas s srednjim vekom – če je bil srednji vek mračen, je naš v popolni temi in to na mnogih ravneh življenja. In jaz ob tem molčim – strah me je zase in svoje najbližje – molčim, ko trpi moj sosed in to zemeljskim bogovom neizmerno odgovarja – saj je to zanje zagotovilo, da se ne bo nihče oglasil, tudi takrat, ko bi se bilo treba zavzeti zame. Kako dolgo bomo še molčali in lepili samo obliže na ta naš krvaveči svet? Potrebna bi bila korenita sprememba. – Ali je nujna revolucija, da bi se zgodila evolucija?
Ob letošnjem božičnem sporočilu ponovno doživljam, da Bog ni kot so zemeljski gospodarji – Bog ne deluje tako! On se vedno znova (v evharistiji) uteleša kot Sveto-svetlo(ba) v srčiko stisk časa in prostora; zapušča ‘rajsko’, da bi bil sočutno Bližnji s trpečimi.
Ko se ob tolikem trpljenju na svetu sprašujemo: »Kje si, o Bog?« nam On odgovarja: »Ni vprašanje: “Kje sem jaz?” Če me ne vidiš, je vprašanje: “Kje si ti?” kajti jaz sem v breznu bolečin s trpečimi. In ti? Kje si ti, da me nisi našel tam?«
Zelo lahko je s pozicije varnosti in ugodja pošiljati Bogu očitke. Ko bomo resnično vstopili v stisko drugih, bomo srečali Boga, bližnje v njihovi resničnosti, predvsem pa (končno!) sami sebe! Mati Terezija je zapisala: »Gospod, našla sem te v strašni veličini trpljenja drugih.«

GRŽAN, Karel, Zapisi izvirov, Ognjišče (1) 2013, str. 43