Tisti, ki prinaša s/Svetlobo

Svet(l)i postajamo, ko se odpremo k Svetemu, ki nas svetli v naši notrini. In potem smo, iz svoje notranje resničnosti, prinašalci s/Svetlobe. Prav to izraža ime decembrske svetnice Lucije (živela je ob koncu 3. in na začetku 4. stoletja), ki goduje 13. decembra:

Zopet so v vsem razkošju zableščale luči. A ves ta kup bleščave še ni zagotovilo, da bomo doživeli tudi v sebi notranjo prijetnost in toplino prazničnih dni. Ta namreč ni odvisna od luči, njo prebuja B/bližina.
Premalo vrstic mi je namenjeno v teh treh stolpcih, da bi poglobljeno razložil vsebinski razliko med besedama luč in svetloba. A je bistvena: če nas svetloba priteguje v medsebojno bližino za notranjo toplino, potem luč blešči in zaslepi, da odtuji in se ne vidimo. Bog ni prinašalec luči – zunanje bleščave (to prinaša tisti, ki ga ni vredno niti imenovati). – Škoda, da niso prevajalci Svetega pisma upoštevali to bistveno razlikovanje, ki ga omogoča slovenski jezik. – Bog je Svet-loba, ki nas povezuje v e(di)no(st) za prazničnost, ki se budi v zaznavi ljubeče B/bližine.
Zakaj doživljajo številni prav ob praznikih toliko tesnob? Na milijone luči – vse blešči in za povrh še utripa, da bi nas še bolj pritegnilo v bleščavo – v tolikih ljudeh pa ponotranjena mračnost, ko ječi duša v osami. Preveč smo stavili samo na zunanje … Smo toliko skromni, da si bomo zmogli priznati poraz – slepo ulico, v katero smo zašli, in se povrnili k sebi in Bogu in k pristnosti vsega, kar nas obdaja v življenju? Ali pa bomo še naprej vztrajali za ‘šminko’ in ohranjali samo videz? Do navideznega nimaš odnosa, mask ne spoštuješ, ker so utvara in do tebe prevara. V času, v katerem je iskrenost dragocena izjemnost, sega strast po bližini že v skrajno, v neznosno. Koliko nespoštljive in nerazsodne grobosti se dogaja v hotenju po bližnjem v njegovem resničnem. Življenje nosi v sebi zahtevo po sočutju v pristno osebnem.
Bog se je sklonil v temo – v njo se je utelesil, da bi prinese svetlobo. – On sam je Svet(loba). Ne kičasto bleščave luči – ljubeča b/Bližina v sočutju nas svetli in krepi za življenje. Se bomo uspeli odtrgati od blišča in se povrniti k zaznavi Boga in sočloveka? Kako dolgo bomo še vztrajali v omamah vseh vrst, da bi vzdržali bleščavo godljo, ki nas duši in rojeva odpor in upor na Zahodu. »Da je v svetu nekaj narobe – je to sploh še treba komu dokazovati?« se sprašuje Viktor Frankl. In Hermann Hesse govori “o dnevih, ko umira duša, dnevih notranje praznote in obupanosti, ob katerih se nam sredi razdejane zemlje, izčrpane od delniških družb, ob vsakem koraku reži nasproti človeški svet in tako imenovana kultura v svojem zlaganem in nizkotnem pločevinastem sejemskem blesku kakor bljuvalo, zgoščena in prignana do vrhunca neznosnosti v lastnem bolnem jazu”.
Kolikšna škoda, ker znamo razumeti in obvladati toliko vsega le na povrh – v notranji resničnosti pa tako malo in smo zato tako zelo sami. Resničnost je v osebni notrini, kjer lahko poiščem zvezo v odnosu s človekom in z Bogom in s cvetjem, in živalmi in kamni in s potokom, ki me z žuborenjem kliče v pozornost. Nič ni samo navzven – resničnost vsega sega v globino – le tam se lahko v srečanju porodi sreča. Kolikšen odmev je je doživel Mali princ Antoine de Saint-Exupérya! Očitno je ubral prave strune, ko je izrekel veliko potrebo za naš čas po besedah lisice: »Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.« Upam, da je ta lisica dovolj zvita, da se s svojim sporočilom prelisiči k našemu življenju.
Advent ponuja priložnost, da ugasnemo luči in vse, kar nas krade iz medsebojne zaznave ter prižgemo svečke na venčku pričakovanja. (Kadar advent kraljuje, TV ne deluje – napis, ki ga prilepijo vsako leto čez TV ekran pri sosedovi družini.) Kako pomembno se je podariti bližnjim v sočutno bližino. Čas, ki jim ga odmerimo meri, koliko so nam vredni! V nepozabnem mi ostajajo besede takrat še malega nečaka: »Striček, za praznik, mi prinesi sebe!« – Tudi Jezus nam ni prinesel nič drugega kakor sebe in nas vabi, naj se sklonimo k Njemu in ga sprejmemo k sebi – in ob Njem objemimo tudi svoje najbližje. Sedaj že rajna – rajska gospa Staša Šoba mi je v preteklem letu zapisala na božično voščilnico: »Zares pomembne so tiste lučke, ki jih bomo prižgali v očeh naših bližnjih. /…/ Naj bo veliko trenutkov sprejetosti, ko bomo čutili, da ne bi hoteli biti nihče drug in nikjer drugje.«
Za konec pa še tole prijateljem in znancem, ki mi že nekaj let voščite za praznike le po elektronski pošti in SMS sporočilih: Prosim, ne pošiljajte mi voščil, ki so prepisane dopadljive misli in z enim klikom poslane vsem, ki jih imate v imeniku. Raje mi zaželite dobro tako, da vas bom vsaj slišal (po telefonu), ali pa bral vaš rokopis (na božični kartici) – da se vsaj malce zaznamo tudi osebno. »Tisti hip, ko je voščilnica v roki, glas v ušesu, želja v glasu – mi pomeni vse«, je zapisala Neža Maurer.

K. Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (12) 2012, str. 30-31