Od samovolje k resnični svobodi

Cvetoči mesec maj vodi našo ljubečo pozornost k Materi Mariji. Ob njenih besedah angelu: »Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi,« premišljujem, kako pomembno je opraviti pot od samovolje k resnični svobodi.

Temeljno sporočilo v zapisih velikega ruskega romanopisca Dostojevskega je spoznanje, da je človek za svojo svobodo pripravljen storiti marsikaj. Svobodi se preprosto ne moremo odpovedati; zanjo smo pripravljeni zastaviti tudi življenje. To priča zgodovina od ‘Adama’ do današnjega dne. Vendar pa je (tako opisuje Dostojevski) resnična svoboda nekaj do česar moramo šele dospeti. Svoboda, ki nam je najprej dana – dana ‘kar tako’ je samovoljna svoboda. Ta svoboda vodi človeka k izkustvom dobrega in hudega – nujno nas pripelje tudi do spoznanja hudega, to pomeni, do trpljenja. Zdi se, da nas lahko šele trpljenje privede do spoznanja druge – duhovne svobode, ki je resnično prava svoboda. Na posameznem področju lahko v prehajanju od samovoljne k resnični svobodi stečejo leta, celo desetletja preizkušanja – izkušanja – iskanja – bojev – trpljenja. »Krščanska eksistenca je v bistvu prehod od ‘biti za sebe’ (od egoizma) k ‘biti za druge’ (k altruizmu),« je zapisal papež Benedikt XVI..
V teh dneh me je obiskal prijatelj, sicer psihoterapevt, in mi pripovedoval: »Ko vidim nekoga, ki si jemlje pravico do samovoljne svobode, ga previdno opozorim na nevarnosti. Če me sliši, nevarnosti sam opazi in si skrajša pot do resnične svobode. Če me ne sliši, vem, da določeno izkušnjo potrebuje. Huda zmota bi bila, če bi mu jo na silo preprečil.« To počne pri Dostojevskem veliki inkvizitor. Od ljudi terja pokorščino, a jim s tem, sicer v imenu ‘dobrega’, prepreči pot do spoznanja in jim zato onemogoči pot do duhovne svobode.
Ker si je izbral papež ime po Frančišku Asiškem, poglejmo, kako pojmuje pokorščino ta svetnik. Popolnoma drugače, kot veliki inkvizitor. Frančišek poudarja, da je nad predstojnikovo avtoriteto avtoriteta življenja. Zato naroča predpostavljenim, naj nikomur “ne ukazujejo, kar bi bilo v nasprotju z njihovo dušo” (2 FVod 10, 2). Frančišek ob pokorščini evangeliju stavi na navdih, torej na osebni odnos z Bogom. Tako razumemo njegovo misel, ki jo je hotel vnesti v Vodilo: »Bog ne gleda na ugled osebe; in vrhovni predstojnik reda, Sveti Duh, enako počiva nad ubogimi in preprostimi« (navaja Celano). Seveda so svetniku preprečili, da bi to idejo vnesel v pravila svojega reda. Frančišek hoče enotnost življenja, a ne uniformiranost. Zato spoštuje božje delovanje in vodstvo v življenju posameznih bratov.
In kaj če človek v samovoljni svobodi (po)greši? Pomembno je, da ni skupaj z grehom zavržen tudi on sam. Izjemno pretresljivo opiše Jezus v zgodbi o izgubljenem sinu, kako deluje Bog. Nikoli nas ne zapusti. V izkustvu hudega ne zmoremo biti osamljeni! Bog sicer čaka, da nas to, kar smo si zakuhali, privede do spoznanja, a nas potem skupaj z novim uvidom (zaradi trpljenja smo ga lahko poosebili) dvigne iz brezen. V muki preobrazbe od samovoljne k resnični svobodi prav zaradi l/Ljubezni ne obupamo in se iz izkustev lažje naučimo – pridobimo nova spoznanja, postanemo modrejši.
Človeško izkustvo je k Bogu, Mariji, svetnikom, angelom pripisalo besedo svet, sveti – torej tisti, ki svetlijo, ki vodijo, dvigujejo misel in srce iz mrakobnosti v Svetlobo. V mesecu maju se bomo posebej ‘svetlili’ ob Mariji, ki je najlepši odsev božje blagosti in miline k našemu življenju. Frančišek Asiški, ta trubadur Božje ljubezni, ji je posvetil te verze: Pozdravljena, svet Gospa, pozdravljena božja mati Marija! In vse ve, svete kreposti, ki se po milosti in razsvetljenju Svetega Duha izlivate v srca verujočih, da jih iz nevernih spreminjate v Bogu zveste (FPozBDM 1.7-8) in nas usmerjate od samovoljne k resnični svobodi.

K. Gržan, Zapisi izvirov, v: Ognjišče 5 (2013), 54.