Če vidiš svet(l)o podobo, boš tisti dan preživel srečno

24. julija goduje sv. Krištof. Njegove velike podobe vidimo naslikane na zunanje stene cerkva ob (nekdaj) pomembnih poteh. Tako so popotniki lahko videli sv. Krištofa že od daleč. Verovali so:

če vidiš svet(l)o podobo, boš tisti dan preživel srečno

zapisi 07a 2011
Tokratni zapis začenjam s spominom na dni, ki sem jih doživljal kot mlad duhovnik v župniji sv. Ožbalta na Ptuju. Poslanstvo, ki sem ga opravljal, me je popolnoma privzelo. Kar naenkrat nisem imel več časa ne zase, ne za domače, molitev je postala formalnost, za povrh pa sem svoj deloholizem opravičeval z modno floskulo tistega časa: »Tudi delo je molitev!«
Delovati iz takšne misli je lahko usodno, še posebej, če si poklican v služenje bližnjim – in kdo med nami ni? Ljudje namreč ne »pijejo« le naših besed, pač pa tudi nas same; in se ne hranijo le iz naših dejanj, ob tem želijo »uživati« tudi (ob) nas. In so me pritegnili nase in nisem uvidel, da zato, ker sem se jim dal v jed. Če hočeš biti do ljudi resnično dober (ne dobričina!), je pomembno biti tudi moder in previden zlasti do tistih, ki namesto božjih moči raje pijejo tebe – kot pravimo, ti ‘pijejo kri’. Nihče ni izvzet pred takšnim ravnanjem bližnjih: vsak izmed nas je vsaj nekaterim po okusu.
Pili so me in cmokljali: »Mmmm, kako si dober!« Ko se mi hranimo s potrditvijo bližnjih, se lahko oni hranijo z nami! Kako nevarno je, če si vezan – zvezan s: »Kako si dober!« Danes vem: bil sem odvisnež in zato so me z lahkoto izpili ...
V meni je bilo vedno manj moči. V notranjo votlost so se pritihotapila tesnobna čutenja ... Ko ni moči Svetega, ni svetlobe. Notranji mrak in v njem vedno bolj grozeče temine se zalezejo v čutenje in misel. Hotel sem jim ubežati. Sedel sem v avto in vozil brezciljno. Tam nekje blizu Maribora me je zdrznil napis kraja: Pekel. In sem vedel, da je resničen v mojem čutenju. Obstal sem pred staro graščino in zataval po vlažnih, zatohlih hodnikih. Koraki so votlo odmevali ne le v prostoru, predvsem v mojo notrino.
Izza vogala se je pojavil bradat starec. Ves nebogljen mi je prihajal naproti.
»Kje sem?« sem ga vprašal.
»V P/peklu ste!« je rekel in se prodorno zazrl vame. ‘Kaj vidi v moje resnično?’ sem pomislil ves zbegan. Morda je zaznal stisko, ker je povprašal: »Ja, kam bi pa radi prišli?«
»Ne v P/pekel ...,« sem zajecljal kot izgubljen otročaj.
»Potem ste pa zavozili,« je izrekel in odkrevsal Bog ve v katero luknjo stare graščine.
Ja, zavozil sem! Zavozil sem predaleč od sočutne dobrote domačih – mojih najbližjih in od tiste Ljubezni, ki poteši, okrepi in odreši najgloblje v osebno resnično ... Tja lahko seže, ker je ta Ljubezen Bog sam! On, ki je Vse v vsem ... On, ki prežema sleherno celico mojega telesa in prežarja sleherni atom moje biti, če mu le dovolim vstopiti in potem biti v Biti čiste Ljubezni, da bi mi bilo bolj vredno biti v realnosti zemeljske stvarnosti in jo prepoznavati kot zanimivo in dobro priložnost ...
»Kam bi pa radi prišli?« Vprašanje starca in v meni odgovor: »Ven, ven iz teme! Nazaj k Svetlobi!«
Kot sem že pisal na teh straneh: odpravil sem se v Vipavski Križ. V kapeli starega samostana je klečal brat Benvenut – svetnik božji. Med vsemi, ki sem jih do sedaj srečal na zemeljski poti, je najbolj svetlil iz svoje notranje resničnosti. In takrat sem videl, kar se s površnim pogledom videti ne da: preprost redovnik zazrt v tabernakelj – tja, kjer je Bog sam na otip, kjer je sedaj Jezus naš Bližnji – zajet v kopreno svetlobe bolj blago prijetne od sleherne v zemeljski stvarnosti.
Pokleknil sem v bližino svetega redovnika in se tudi sam izpostavil. Kako odrešujoče je, ko si pred Bogom resničen – ko dovoliš, da vstopi v tvoja najbolj temačna brezna življenja. Nikoli, resnično nikoli, se ne osami in ne skrij v svojo temino! Kliči v njej božjo bližino! On, ki je nad vsem, je tudi v vsem in želi biti Emanuel – Bog s tabo. Iz spoznanja izkustev zdaj vem: v zemeljski stvarnosti je Najsvetejše resnično Najsvetlejše – je tisto sveto in svetlo, ki prodre za našo zunanjo podobo – v naše najbolj osebno resnično in to kar je omrtvelo drami v življenje. Jezus budi v Svetlobo.
»Poslanstvo je, da smo odsev Njegove bližine,« mi je govoril Benvenut in: »Če želim vredno in odgovorno skrbeti za druge, moram najprej dobro poskrbeti zase, ker nas ljudje jedo in je dobro, če pri tem okušajo božje.« Danes vem: ne iz teorije, vem iz izkustva življenja, da se je potrebno vedno znova krepiti. Toliki so, ki prihajajo v stiski. Izpili bi me, če bi sam ne pil Žive vode in bi podarjal le sebe – v meni bi našli premalo. Le stvari in človek danes očitno več ne potešijo. Iščemo Več – iščemo to, kar daje življenje, kar je Življenje v življenju!
V teh dneh počitnic vam želim, da se okrepite v Svetlobi: v Soncu, ki ogreje telo, in v Tistem, ki seže v globine duha. In iščite N/njegove odseve v lepoti, v kateri se je v stvarstvo podpisala sama Lepota. Iščite svet(l)e podobe za srečo v vsakdanjem življenju.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (7) 2011, str. 36

Zajemi vsak dan

Zelo moder je, kdor ni vihrav v ravnanju, a tudi ne vztraja trmasto pri svojem. Ni ravno znamenje modrosti, če vsakemu verjameš na besedo in takoj razneseš, kar slišiš ali verjameš.

(Tomaž Kempčan)
Sobota, 30. Maj 2020
Na vrh