Sv. Trojica je vrh na Pivškem - med Postojno in Pivko, na levi strani - kot ogromna kopica sena ali ‘lonica’, kot jim pravijo domačini ... se ponosno vzpenja nad Pivškim podoljem – zadnja leta spet s cerkvijo na vrhu. Sprva sem nameraval na vrh iz postojnske strani, potem pa sem se odločil za ‘pivška’ izhodišča: razgibavanje sem si lahko po mili volji podaljšal, hkrati pa odkril še veliko zanimivega v Krajinskem parku Pivških presihajočih jezer.

več lahko preberete na naši spletni strani, kjer je tudi zemljevid, še več drugih izhodišč ... zanimivosti

Čuk. Marko, Razgibaj se, odpri oči, v: Ognjišče (2018) 01, str. 98.

Veliki Draški vrh se strmo dviga nad dolino Krme v grebenu V od Tosca, z mogočno S steno, ki jo plezalci zelo cenijo, v Bohinjsko dolino pa kaže svojo značilno piramidasto obliko.  Nenavadno je, da nanj ni speljana nobena označena pot, čeprav gre prav mimo njega vsem dobro znana ‘triglavska magistrala’, vendar je malo takih, ki ga opazijo in vedo, da je z J strani lahko dostopen in ima tudi za poletne popotnike ‘lepo besedo’. Najlepši pristop pelje čez JV greben (s Studorskega prevala), s sestopom (Na konte) si lahko naredimo zanimivo krožno turo. ... "mimogrede" lahko "naberete" še štiri pokljuške dvatisočake (Ablanca, Tosc, M. Draški vrh in Viševnik) ...

kako je to uspelo v enem "zamahu" ... si lahko preberete na naši spletni strani, kjer je tudi zemljevid, še več drugih izhodišč ... zanimivosti

Čuk. Marko, Razgibaj se, odpri oči, v: Ognjišče (2018) 08, str. 98.

Begunjščica je skoraj deset km dolgo pogorje v Karavankah, ki se razteza od Stola na Z do Šentanske doline na V. Ima več vrhov, najvišji je v sredini Veliki vrh, na V je Begunjska Vrtača (1997 m).Greben je na južno stran travnat in prostran, na severno stran pa prepaden, ostenje pogosto prekinjajo dolga melišča, grape in žlebovi. Begunjščico zato imenujejo tudi gora stoterih grap, ki jih za hiter vzpon (ali spust) s pridom uporabljajo dobro izurjeni planinci.

Za predstavitev Begunjščice sem zaradi slikovitosti izbral Bornovo pot z Ljubelja, z vrha pa sem se vračal mimo Robleka, potem pa na S pobočja in čez grape in melišča do Zelenice in na izhodišče. Tako sem v dobrih petih urah Begunjščico obhodil. Še pred povratkom domov na morje pa sem se odpeljal še v dolino Drage nad Begunjami in si ogledal še klasični pristop. Kljub temu, da me je Begunjščica s tolikimi potmi pošteno utrudila, pa mi je ponudila tudi veliko izjemnih doživetij, da tega zlepa ne bom pozabil.

več lahko preberete na naši spletni strani, kjer je tudi zemljevid, še več drugih izhodišč ... zanimivosti

Čuk. Marko, Razgibaj se, odpri oči, v: Ognjišče (2012) 06, str. 85.