Ali doživljamo ali zgolj osvajamo?

Ljudje hočemo marsikaj doseči po najkrajši in najlažji možni poti. Everest omogoča to igro. Gre za »zabaviščni park za zdolgočasene ljudi«. Tako zakonca Benet-Meroi kritizirata popularizacijo najvišjih gora – še bolj pa vse kvazialpiniste, ki to igro kupijo. Sama sta na prvinski način osvojila vseh 15 osemtisočakov (čeprav jih je uradno le 14). Ob tem se lahko tudi mi vprašamo: ali svoje cilje osvajamo ali jih doživljamo?

(Najvišjih) gora se da lotiti z raznimi pomagali: kisik, šerpe, višje izhodišče ... Lahko pa se nanje povzpnemo povsem prvinsko. Ruzak na rame in gas! Obe opciji sta legitimni, vendar je prav, da se ob prvi ne slepimo, da se vzpenjamo, ker v sebi tako hočemo – še manj pa zmoremo. Vedno več je takšnih nedosegljivih želja, ki so produkt promoviranja potrošniškega sloga ali pa so vsaj zrasle na sosedovem zelniku.
Vprašajmo se, čemu delamo določene stvari – poleg našega obveznega repertoarja. Ali doživljamo, ali le nabiramo in osvajamo? Doživetja delajo življenje bogatejše, nas spreminjajo, in ko smo poslani k pravim ljudem, se lahko ob nas tudi oni spremenijo (a to je že v njihovi domeni ...). Kar želim podčrtati, je glagol osvajati, ki je bolj tehnične narave. Ta nikoli ne sme zasedati osrednjega mesta v naših življenjih. Sploh pa njegova dovršna različica sporoča, da je stvar odkljukana. Tako lahko osvojimo Triglav, dekle ali pa Prešerna. A to pomeni, da se mi ni več treba truditi ne za gore niti za dekle, kaj šele za Prešernovo poezijo (po 8. februarju).
Nives Meroi je imela dobre šanse, da postane prva ženska na svetu z osvojenimi vsemi osemtisočaki. A je vmes prišla Romanova bolezen. Če bi Nives v življenju le osvajala, bi svojega moža pustila doma (v sicer dobri oskrbi), sama pa odšla dalje – ker »hočem biti prva«. Iz te igre je izstopila, saj ni šlo le za »projekt«, ki ga enostavno odkljukaš. In prav zaradi takšnega mišljenja sta skupaj doživela tisti 15. osemtisočak: zmago nad Romanovo boleznijo.
Pot ali cilj?
Tudi sami smo pred podobnim razpotjem. Bomo imeli pred očmi le cilj, ali se bomo morda bogatili že s potjo, četudi ne bo zmeraj lahkotna? Psihiater Viktor Frankl primerja življenje z vzponom na goro. Planincu ni zmeraj luštno, a ko pride na vrh, so vse življenjske lekcije poplačane – že z bežnim pogledom na prehojeno pot. Naše življenje je lahko izložba in zabaviščni park, saj je naš požrešni ego željan slave, všečkov in sledilcev. Po drugi strani pa srce išče svoj prostor pod svobodnim soncem, kjer se bo počutilo pristnega in sprejetega prav takšnega, kakršno (že) je. V tem smislu moramo biti dinozavri, kot pravita Roman in Nives, saj takšna logika nikakor ni logika tega sveta.
Bodimo čuječi in se ne nehajmo spraševati! Kaj doživljam ob nečem ali nekom? Je to, kar počnem, res proizvod moje notranjosti? Živim vredno klica, s katerim sem bil poklican (Ef 4,1) v izpolnjevanje svojega poslanstva? Gre res za moje poslanstvo? Če je poslanstvo moje, potem je nesmiselno iskati bližnjice. Ne le na goro, ampak tudi v življenju se moraš na vrh povzpeti sam, brez pomoči drugih. Predvsem pa biti predan z vsem srcem in mišljenjem. Le tako boš igral glavno vlogo z Režiserjem življenja. Ob vseh vzponih pa boš kmalu ugotovil, da zunanja priznanja in dosežki splahnijo. Drugačen način biti – ki ga ob svojih vzponih doživljamo – pa je neprecenljiv in nam ga nihče ne more odvzeti.
Zapustimo torej zabaviščne parke! Začnimo že naposled slediti smislu svojega življenja. »Različni so milostni darovi in službe« in potemtakem tudi poslanstva, »isti pa je Bog, ki dela vse v vseh« (1 Kor 12,4.6).

MEVEC, Janez. (Megafon). Ognjišče 2021, leto 57, št. 2, str. 70.