Zasvojenost z alkoholom

Alkohol ima v naši, zahodni kulturi prav posebno mesto. Ne le, da sodi med dovoljene droge, torej tiste, ki se lahko svobodno pridelujejo in prodajajo. A ne le to – pridelava in proizvodnja alkoholnih pijač je pri nas, kot tudi v velikem delu evropskih držav, zelo pomembna gospodarska panoga. A kljub temu je potrebno poudariti še neki privilegiran položaj alkoholnih pijač v tej naši zahodni kulturi: alkoholne pijače so si v stoletjih uporabe pridobile vlogo, značaj nekakih obrednih pijač: z alkoholnimi pijačami nazdravljamo ob osebnih in tudi državnih praznovanjih. Alkoholne pijače, še posebej vino, so si pridobile pomembno mesto v številnih pesmih in drugih besedilih. Celo naša državna himna, Prešernova Zdravljica, se začne s hvalnico vinski trti in opeva vino kot pijačo, ki »...vtopi vse skrbi, srce razjasni in oko...«. V krščanstvu ima vino še posebno mesto – po Jezusovem naročilu vino pri obredu predstavlja Jezusovo kri...

In vendar vse to ne zmanjšuje dejstva, da je v naši kulturi največ zasvojencev prav – zasvojencev z alkoholom! Nedvomno pri nas največ gorja, največ osebnih in družinskih stisk, pa tudi največ otroškega trpljenja, povzroči prav alkohol! Strokovnjaki vedo povedati, da prav alkohol botruje največjemu deležu prometnih nesreč...
Prav to nasprotje, ta paradoks v pogledu alkohola mi je od vedno tako zanimiva. Naj se spet vrnem k Prešernu, ki je v svojem verzu »Vrbi« napisal tisti lepi, tako zelo pomenljivi verz: »... ne vedel bi, kako se v strup obrača vse, kar srce si sladkega obeta...«. In alkohol prav to modrost razkriva kot kruto resnico: veselje, radost, živahnost, vse tisto, kar pojmujemo kot poživljajoče učinke alkohola – se zelo hitro sprevrže v strup, v svoje čisto nasprotje, takoj ko začnemo alkohol zlorabljati, ko postanemo z njim zasvojeni!
In ta zasvojenost z alkoholom se zgodi neopazno, prikrito zahrbtno! Pa saj že stara ljudska modrost ve, da je pijanec zadnji tisti, ki se zave svojega pijanstva, svoje zasvojenosti – zasvojenec z alkoholom dolgo, dolgo živi v prepričanju, da v resnici ni zasvojen, da le »občasno popije kak kozarec, tako za veselje, v družbi...«
Poti do alkoholizma so v naši družbi zelo različne. Ker je alkohol nekaka obredna pijača, se z njim prej ali slej sreča zelo velik del mladih. Mnogi kar doma v družini, brez slabe vesti staršev, brez zlih namenov in pričakovanj. Pitje alkoholnih pijač postane tako navada, vzorec – pijemo pri jedi, »za prebavo«, pijemo v družbi »za dobro voljo«, pijemo »na zdravje«... In nikoli ne moremo vnaprej vedeti, kdo od teh mladih ljudi, ki začne piti kar tako, ker pač živi v okolju, ki je naklonjeno pitju alkoholnih pijač, bo postal alkoholik. Pijemo pa tudi zato, da »bi si pomagali«, ob različnih težavah: prebavnih, razpoloženjskih... In spet nikoli vnaprej ne vemo, kdo ob teh, ki »pijejo samo za zdravje« bo postal alkoholik...
Boj proti alkoholizmu je zelo težak, zdravljenje alkoholizma tudi. In vendar se da živeti povsem brez alkohola!
Zato je pomembno, kako otroke vzgajamo, kakšen odnos si mladi rod oblikuje do alkohola! Tu je potrebno razčistiti v naši miselnosti še veliko stvari! Mnogokrat srečam v svojem okolju odrasle, urejene ljudi, ki se strašansko boje narkomanije – a so povsem slepi za alkoholizem, pa čeprav je tega neprimerljivo več, kot narkomanije! Vzgoja za zdravo življenje se pravzaprav v veliki meri odslikava prav v vzgoji odnosa do alkohola!
Bogdan Žorž (riše Andreja Kavčič)

Sodobno suženjstvo, Ognjišče (10) 2007, str. 78 ... več o sodobnih zasvojenostih v knjigi Sodobno suženjstvo