Sta pripravljena biti močna in pobožna kot Judita?

Pobožnost ni več zanimiva, molitev je zastarela ... Zakaj pa brez nje ne moremo biti resnično privlačni in neomajno močni, bomo odkrivali ob svetopisemski lepotici Juditi.

JUDITA

Po stopnišču se je povzpela v drugo nadstropje male garsonjere. Vrnila se je iz službe, spet je delala kakšno uro več, kot je načrtovala. V šoli bi lahko bila ves dan, a jo popoldne čaka še delo na župniji.
Judita je pred letom dni v prometni nesreči izgubila zaročenca. Vsi jo poznajo kot zelo močno mlado žensko, ki je praznino po izgubi zapolnila z dobrimi deli. Vedno je lepa in urejena, vsak teden obiskuje adoracijo ... Danes jo čakata še dve uri verouka, potem pa se vrne domov. Vsak večer, ko jo tišči samota, moli za razsodnost in pogum ter prosi Boga, da ji je blizu. Danes še posebej, saj jo čaka naporen večer ...

Močna in pobožna
Judita je prelepa in zelo pobožna svetopisemska žena, ki je izgubila moža. Njeno ljudstvo jo spoštuje, mestni starešine radi prisluhnejo njenim modrim besedam. Kljub lepoti in moči Judita veliko moli, zaveda se, da sama ne zmore storiti ničesar. Ker njenemu ljudstvu grozi napad številčne vojske, ki jo vodi Holofern, Izraelci obupajo, ne vidijo več rešitve. Njihova vera je šibka, Juditina vera pa je izjemna. Odpravi se v sovražno tabor, kjer s svojo lepoto in modrostjo očara vojskovodjo Holoferna. Po nekaj dneh v taboru v nekem trenutku ostane sama z njim, ki spi ves opit. Judita ne ravna zaletavo, ampak najprej zmoli. Boga prosi za moč, nato pa Holofernu odseka glavo ter se z njo vrne nazaj domov.
Zanimiv del Juditine knjige je govor mestnim starešinam, preden odide v sovražni tabor. Med drugim jim pravi: »Nikar ne izsiljujte načrtov Gospoda, našega Boga, zakaj Bog ni kakor človek, da bi mu lahko grozili, in ne kakor sin človekov, da bi ga prisilil k odločitvi.« (Jdt 8, 16) Njene besede so razumne, ponižne in so izraz velikega spoštovanja do Boga. Spoštovanje Gospoda in njeno neomajno zaupanje v Božjo voljo gresta z roko v roki. Judita se da na voljo Bogu v neomajnem zaupanju, ob tem pa seveda ne pozabi prositi, vztrajno prositi. Bog usliši njeno prošnjo; na vsakem koraku in v vsakem dejanju deluje po njej.
Judita svojega dejanja ni naredila, da bi jo ljudje poveličevali, niti ne zgolj zato, da bi rešila svoje ljudstvo. Juditina knjiga je zgodba o ženski, ki je svojemu ljudstvu vrnila Boga. Izraelcem je pomagala okrepiti njihovo vero.

TEMELJNA KAMNA ODNOSOV, KOT JU RAZBEREMO PRI JUDITI
Učiteljica molitve in izročanja
Od Judite se lahko naučimo moliti, spoštljivo in vztrajno prositi. Judita je slavila Boga, molila je spoštljivo – vedno je dopuščala, da se zgodi njegova volja. Hrepenela je po Božji bližini, ki jo je izkusila na veličasten način.
Ve, da zmore samo z Njim
Judita se je zavedala, da je sama nemočna, da jo njen načrt presega. Holoferna ji je uspelo prelisičiti, ker ni bila sama. V svoj načrt je vključila Boga. Ženska, ki dovoli Bogu, da deluje po njenem telesu, je privlačna ženska. Tako zelo privlačna, kot je bila Judita. Moški, ki dovoli Bogu, da deluje po njegovem telesu, je neomajno močan. Človek, ki se zaveda, da ne zmore vsega narediti sam, ampak v svoja dejanja povabi Boga, je razsoden človek, njegova dejanja so blagoslovljena – ljudje ga doživljajo kot preudarnega in razsodnega.

HOLOFERN

Učil se je slovenščine, a mu ni šlo. Raje je govoril angleško, počutil se je samozavestnejšega. Bil je tujec, morda je zato še toliko bolj hrepenel po sprejetosti. Predvsem pa je užival, ko je bil v središču pozornosti. Zadnji mesec ni več tako pogosto zahajal v klube, saj je spoznal čudovito dekle. Nocoj se dobita. Judita je lepa, a skrivnostna ženska. Ta skrivnostnost ga hkrati privlači in bega, zdi se mu, da je ne more zares razumeti. »Ah, ženska je in z ženskami imam veliko izkušenj,« se ne da zbegati. Čuti, da ji njegovo laskanje godi, da jo pridobiva na svojo stran. Njegova samozavest mu ne dovoli dvomiti.

Prepričan v svojo zmago
Nebukadnazarjev vojskovodja Holofern je bil mogočen bojevnik, ošaben in prepričan v svojo zmago. Bil pa je tudi dovzeten za lepoto, nad Juditino podobo in njeno modrostjo je bil očaran, a je ni izkoristil. Izkazal ji je spoštovanje, dovolil ji je bivati v njihovem taboru, kjer je lahko živela po svojih običajih.
Ljudje imamo radi vse pod nadzorom, mislimo, da vse najbolje znamo in vemo. A ob takem načinu razmišljanja le stežka opazimo, kako zelo zatiramo bližnje, ki se trudijo živeti z nami. Če drugim in Bogu ne dovolimo v svoj svet ali si svet drugih celo prilaščamo, s tem slabimo odnose, onemogočamo rast. Judita nam je lahko zgled ponižnosti in pobožnost – vir njene moči in lepote je v molitvi. Tudi naši (ljubezenski) odnosi naj se začnejo pri molitvi – prav tako kot vsakodnevna opravila. Ko se pojavijo težave, je najlažje razmišljati tako: »Še tole zagato rešim, še en izpit oddelam, potem grem k maši. Še dva dni stisnem, potem bom več molil.« Ko se zasačiš pri takšnem razmišljanju, obrni smer. Moli takoj. Na izpit boš šel bolj miren, s punco/fantom se boš bolj sproščeno pogovarjal, še posodo boš v Jezusov družbi pomil z več dobre volje.

JUDITA + HOLOFERN

»Vem, da ne zmorem sama, a skupaj lahko delava čudeže,« je molila Judita. Po napornem dnevu se je srečala s svojo novo ljubeznijo. »Oprosti, dosti sem premišljevala in molila. Iz tako različnih svetov prihajava. Če bi želela graditi najino ljubezen, bi se morala jaz povsem spremeniti. Ob tebi se počutim zelo ljubljeno, a ne zmorem naprej. Želim ostati zvesta sebi, svojemu načinu življenja in svoji veri.«
»Ampak saj nisva niti zares poskusila ...« Ni razumel, da zaljubljenost in privlačnost med dvema človekoma še ni dovolj za skupno prihodnost. Njegov Bog je drugačen, Judita pa je tako žareče lepa prav zaradi svoje vere.
»Bolje je tako,« je zaključila Judita. V mislih se je zahvalila Bogu, da je zmogla iskreno in spoštljivo povedati resnico, ki jo želi živeti, čeprav je bilo zares težko oditi stran od nekoga, ki je bil nežen z njo. Tako lepo se je počutiti zaželeno in ljubljeno, a še lepše je ostati zvest svoji vesti.

RASTEVA S SVETIM PISMOM
Tokrat beremo Juditino knjigo (Jdt). Zgodbo svetopisemske lepotice, junakinje svojega ljudstva. Knjigo se splača brati natančno, saj se v njej skrivajo številni načini molitve in komunikacije z Bogom, ki jih lahko uporabita tudi na vajini skupni ljubezenski poti. Pripravita večer zgodb in si pripovedujta, kdaj in kako je v vajino življenje vstopil Bog – kdaj sta zares čutila njegovo navzočnost. Razmislita tudi, kako bosta svojo vero živela v dvoje:
Si upata biti pobožna?
Kako konkretno bosta v vajin odnos povabila Boga?

PEZDIR KOFOL, Marjetka, (Fantje punce). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 9, str 80-81.