Kdo je v resnici slep?

Ko so se moje poletne počitnice zaključevale in je bilo pred menoj novo šolsko leto, sem v sebi vedno čutil neko vznemirjenje, ker sem se spet srečal s sošolci, ker je vsako leto nekdo nov prišel v razred, mnogokrat ga je tudi kdo zapustil. Na urniku se je mogoče pojavil nov predmet, o katerem sem do takrat samo poslušal od starejših prijateljev. Skupaj z mami sem se znašel v vrtincu kupovanja zvezkov in učbenikov, pravzaprav se zelo dobro spomnim vstopa v knjigarno, kjer je bila zelo velika gneča ljudi z raznimi željami, in listkov v rokah, na katerih je pisalo, kaj potrebujem.

Če danes pogledam nazaj, me nihče ni nikoli opomnil: »Veš, Robi, v letu, ki je pred tabo, si je pomembno zadati cilje. Če boš naletel na kakšno oviro, se zavedaj, da je tam zato, da jo premagaš, ker se na poti šolanja učiš srečati tudi z neprijetnimi stvarmi, kot je lahko tudi učenje, da ne bežiš od njih, ampak ob njih spoznavaš tudi samega sebe.« Nihče me nikoli ni opominjal na to, ker se jim je mogoče zdelo samoumevno, da to že vem. Velikokrat mi je tudi primanjkovalo odločnosti. Če sem si med počitnicami zadal, da se bom v naslednjem šolskem letu redno učil, je moja obljuba zelo kmalu splavala po vodi, ker me je zapeljala goljufiva kača.

Med pogovorom s slepimi in slabovidnimi, ki so se spominjali svojih vstopov in korakov v šolskih dneh, sem imel pred očmi, kako dobrodošla je lahko spodbuda, da se mladi v šoli vzgajajo za vrednote življenja. Mogoče bi kdo vzdihnil, da gre za temo primata vzgoje ali izobraževanja na drugi strani. V mislih imam zgolj spodbudo k občutljivosti za sočloveka. Koliko bomo v tem šolskem letu drug drugega spodbudili, da bi bili občutljivi za sočloveka? Ne samo tekmovalnost, kdo bo imel najboljše ocene, ampak kdo bo opazil, kaj se dogaja s sošolci in učitelji oz. profesorji, kdo se bo najbolj iznajdljivo učil občutljivosti za sočloveka.