Si na poti svetosti?

Večkrat se vprašam, s čim se kot kristjan lahko pohvalim. Katere so moje kvalitete, darovi, odlike, ki jih prejemam iz vere ali, če rečem zelo preprosto, iz odnosa z Jezusom, kot njegov učenec. Včasih se zelo rad pohvalim s čim in mislim, da v tem nisem sam, ampak smo skoraj vsi na podobni valovni dolžini.

Če imam nov avto, se z njim pohvalim pred ostalimi, če sem preuredil del stanovanja, to zelo hitro omenim drugim. Prav tako ne šparam s pripovedovanjem, ko mi uspe skuhati okusen obrok. Kako pa pripovedujem drugim o svoji veri in svojem življenju iz nje? Na primer: »Danes pa sem pri sveti maši dobil lekcijo za srčnost in se jo bom trudil spraviti v življenje.« Ali pa: »Iz odnosa do Jezusa sem najbolj hvaležen za ljubezen, ki mehča moja dejanja, jim daje pravi smisel in živost.« Mislim, da bi se prav dobro slišalo in ne bi bilo nič narobe. Morda nam naših kvalitet kdaj sploh ne bi bilo treba ubesediti in bi bila dovolj zgovorna naša dejanja, ki bi sama pričevala (beri se hvalila).

V mesecu, ki ga odpiramo s praznikom vseh svetih bratov in sester, imamo lahko pred očmi medsebojno spodbudo vere, ki nam daje darov in kvalitet, da v naše okolje prinašamo okus svetega. Postavljeni smo pred marsikatero priložnost, da se učimo svetiti z dejanji, ki jih črpamo iz vodnjaka, imenovanega vera. S svojo držo in dejanji prinašam upanje, govorim resnico, v okolje neljubljenosti prinašam ljubezen, srčnost, zmernost ... Kaj so počeli svetniki? Prav to.

Ne samo mladim, tudi starejšim se ne sliši moderno ali aktualno postajati svet in menijo, da svetništvo ni povezano z njihovim življenjem. Če si razlagam med vrsticami: »Vsa čast in slava svetnikom in svetnicam, vendar se jaz v njihovih življenjskih zgodbah ne najdem.« Zato naj bo mesec november priložnost, da se predramim in prepoznavam, kaj mi vera daje, s čim me bogati in me dela za luč v tem svetu.