Težko mi je videti babico, kako ji pešajo moči

Pozdravljen, Robert. Ne bi rad bil predolg, imam eno osnovno vprašanje. Moja babica je šla pred kratkim v dom za ostarele. Prej smo živeli skupaj, pazila je name, ko sem bil majhen, zelo sva bila povezana. Zdaj pa se ji je zdravstveno stanje precej poslabšalo. Odkar je tako, grem zelo težko na obisk k njej, pravzaprav vedno najdem kakšno opravičilo (dejansko izgovor), da ne grem. Pa me starša stalno spodbujata. Sam pa imam kar nek odpor, težko mi je videti babico, kako peša …
Kako naj premagam ta odpor, saj imam babico zelo rad, kaj pravite?
Vid, 16 let

Živijo, Vid.
Napisal ti bom svoje mnenje, saj sem tudi jaz bil v podobni situaciji. Tako kot je tebi babica stala ob strani in izkazovala ljubezen, ko si bil majhen, ji tudi ti poskusi to ljubezen ter podporo vrniti, saj ji bo to veliko pomenilo. Tudi ti ji z lepimi besedami daj moči pri zdravju in jo spodbujaj k temu, da bo imela energijo, s katero bo lažje premagala težave. Tako kot se je tvoja babica veselila vsakega dne, ko te je imela v varstvu, tako jo tudi ti razveseli z vsakodnevnimi obiski in ji daj vedeti, da jo imaš neizmerno rad. Zapomni si, da je vsak dan življenja podarjen od Boga in da nam Bog vsak dan daje podporo ter zdravje. Zaupaj mu ter pojdi na obisk k babici, in čez čas boš videl, da je to samo del življenja in preizkušnja, ki te bo spremenila v močnejšo osebo. Zapomni si, da nikoli nisi sam; ko potrebuješ pogovor, imaš ob sebi vedno nekoga, ki te bo poslušal, če pa se o tem ne želiš pogovarjati, lahko to predelaš skozi molitev in se osebno pogovoriš z Bogom, saj ti bo to veliko pomagalo.
Tomaž, župnija Šempeter pri Gorici

Pozdravljen.
Verjamem, da si v taki situaciji zelo negotov in imaš odpor do obiska babice, kar je včasih pogost pojav, saj se ljudje bojijo sprijazniti z resnico oz. z neko novo situacijo. Verjetno na tvoj odziv vpliva strah, da bo vedno slabše in da nikoli več ne bo isto, kot je bilo. Ljudje se staramo in na koncu gremo vsi skozi iste situacije.
Moj prijatelj je imel zelo bolnega dedka. Vsakič, ko ga je šel pogledat v bolnišnico, mu je bilo zelo hudo, saj je bil dedkov videz že precej drugačen in tudi zdravstveno stanje se je zelo hitro slabšalo. Vendar je kljub temu vztrajal, saj je videl, da dedku veliko pomeni njegova bližina, in je nato ostal z njim vse do konca.
Moj nasvet je, da zberi pogum in pojdi na obisk. Prepričana sem, da bo babica zelo vesela in ji boš polepšal vsak dan, ko boš prišel. Tudi pokličeš jo lahko in za njo zmoliš kakšen očenaš.
Sara, župnija Sv. Trojica v Slovenskih goricah

Pozdravljen!
Iz tvojega sporočila nisem razbrala, kakšno je zdravstveno stanje tvoje babice. Brez dvoma skrb o najslabšem možnem izidu večkrat prešine tvoje misli, a pomembno je, da se zavedaš, da je smrt sestavni del življenja. Slednje je gotovo zelo težko sprejeti in se ne zgodi kar čez noč. Dopusti si čas, ne ignoriraj svojih čustev, ampak jih poslušaj in predeluj sproti (v nasprotnem primeru se jih bo preveč nabralo za nazaj). Spoznanje, da je vsaka sekunda neprecenljiv dar od Boga, lahko pridobiš z druženjem in pogovorom s starši, prijatelji in drugimi najbližjimi. Morda te lahko razvedri dejstvo, da pozitivna energija pomaga pri zdravljenju, torej bi z obiskom babice doprinesel tako k njenemu zdravju kot tudi k njenemu boljšemu počutju. Imej v mislih, da če ne zbereš moči, da bi jo obiskal in ji v bolezni stal ob strani, se lahko zgodi, da boš ob njeni smrti občutil obžalovanje, ki bo (verjemi) veliko veliko hujše od začetne bolečine. Poleg tega pa ti bo ta čas, ki ga boš preživel z babico, lahko ogromno dal (in v najslabšem primeru se boš lahko od nje v miru poslovil, kar je privilegij). Ne pozabi, da si zdaj ti tisti, ki lahko babici povrneš vse, kar je storila zate. Ne obsojaj se, ker ti je težko storiti ta korak (vsi namreč v takih situacijah odreagiramo drugače), in naj ti bosta v uteho molitev in zaupanje Bogu, da te vodi in ti da moči za ta korak. Srečno.
Sara, župnija Šempeter pri Gorici

Sveta Terezija iz Kalkute je večkrat ponavljala besede, da naj živimo današnji dan, ne včeraj in ne jutri. Misel, ki se mi zdi vredna premisleka večkrat na naši življenjski poti. Kako hitro nas skrbi, strahovi, vprašanja zapeljejo v prihodnost in kolikokrat se oklepamo tega, kaj vse je bilo. Sedanji trenutek je kaj hitro izpodrinjen. Vendar je dejstvo, da lahko največ naredim tukaj in sedaj. Zaman je tarnati, kako nam je žal, česa vse nismo naredili, ko stojimo ob pokopu nam drage osebe. Hitro se prikrade še druga misel sodobnega časa: da nimamo časa. Obremenjeni smo, ker imamo toliko stvari, misli in informacij – in ja, potem kar nimamo časa. Večkrat nas v življenju blokira strah, kako ravnati v neki situaciji. Mogoče imamo občutek, da moramo vedno nekaj narediti oz. da je samo od nas odvisno, kakšno bo nadaljevanje.
Tokrat meni malce zmanjka pri Vidovem pismu, da mi kaj več pove o blokadi, ki jo doživlja, da najde izgovor in ne gre na obisk k babici. Sam si lahko predstavljam različne možnosti. Ena je zagotovo strah, ki se lahko pojavi prav v nemoči ob trpeči osebi, kako jo bodriti, kaj sploh reči, s čim naj ji vlije spodbudne besede, da to niso ravno tiste v smislu izrabljene fraze: »Saj bo!« Mogoče je strah pred izgubo. Babica mu je v življenju lahko predstavljala varnost in lahko se blokada pojavlja zaradi strahu po izgubi varnosti. Racionalno lahko dojemamo, da bomo vsi enkrat umrli, vendar ko to doživljaš ob ljubljeni osebi, ki odhaja, je težje vse dogajanje racionalno osmisliti.
Želel bi si, da Vid najde prostor, kjer bo lahko spregovoril o svoji blokadi. Če to že nista starša ali kdo od sorojencev, je lahko kdorkoli, pred komer misli, da lahko spregovori. Osebno imam izkušnjo, da starejšim veliko pomeni obisk oz. stik, občutek, da niso pozabljeni, da niso odpisani ali za staro šaro. 1. oktobra vsako leto zaznamujemo mednarodni dan starejših, ki ga je leta 1990 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, letos že 33. leto zapored. Z besedo starejši običajno označujemo osebe, stare 65 let ali več. Letošnja tema nas bo popeljala v razmišljanje o odpornosti starejših v spreminjajočem se svetu. Kolikokrat se sploh vprašamo, kakšne so njihove potrebe in želje? Ja, mogoče že preslišimo tisti njihov odziv, da je bilo včasih vse drugače. Kot si želimo občutljivosti za nas same, tako je dobrodošla tudi za vse ostale ljudi.
Papež̌ Frančišek pa je leta 2021 določil, da se vsako leto četrta nedelja v juliju praznuje kot svetovni dan starih staršev in ostarelih. Ta nedelja je blizu praznika Marijinih staršev, Joahima in Ane, Jezusovih starih staršev. Letos je potekala pod geslom: »Njegovo usmiljenje traja iz roda v rod« (Lk 1,50). Prav s to izbiro pred leti je sedanji papež želel spodbuditi vse člane Cerkve, da ohranjamo zavest o bogastvu starih staršev in starejših na sploh, da jih vključujemo v svoja pastoralna načrtovanja in skrbimo zanje. Dejstvo je, da se populacija v Evropi stara in da se odstotek starejših iz leta v leto povečuje. Mnogi starejši so še vedno aktivni, nekateri so opešali. Ne smemo pristati na logiko, da ko ne moreš več, si za odpis, in logika storilnostne naravnanosti ne sme biti merilo, ki presoja vrednost posameznika. Mnogim starejšim je izredno težko, ker bi radi kaj postorili vsaj okoli svoje hiše, tako kot nekoč, pa ne morejo, ker nimajo več moči. Težko je kdaj sprejeti kakovost življenja tudi v miru in opazovanju svojih sadov. Še vedno pa velja misel, ki sem jo nekoč nekje zasledil: »V našem življenju ne štejejo leta, pač pa šteje življenje v naših letih.«

FRIŠKOVEC, Robert, (Klepetamo z Robertom). Ognjišče (2012) 3, str. 108-109.