Ali res potrebujemo simbole na telesu?

Pozdravljen, Robert. Poleti sem bil na obisku pri starših na morju, pa me je kar prešinilo, da ti natresem nekaj besed. Ko sem na plaži opazoval ljudi, sem videl, da je praktično vsak izmed odraslih vsaj malo potetoviran, eden od moških pa je imel tatuje skoraj po vsem telesu. Zdi se mi, da so v zadnjih letih postali tatuji tako popularni, da smo tisti brez že v manjšini. Sam nisem nikoli razmišljal o tem, da bi si dal tatu, jih ima pa tudi nekaj mojih prijateljic in prijateljev. O njih so mi večkrat razlagali, tatuji imajo zanje velik pomen, precej čustveni postanejo, ko govorijo o njih. Ne vem pa, kaj naj si mislim o tem, pravijo da so vsaj na stara leta, ko se koža naguba, tatuji precej grdi. Slišal sem celo, da nekatere religije tatuje prepovedujejo … Kaj si pa ti in mladi v Ognjišču mislijo o tatujih?
Žiga, 18 let

Tetovaže so osebna odločitev, hkrati pa tudi zelo javna. Meni osebno se zdijo kul. Spoštujem ljudi, ki jih ne bi imeli, in jih razumem, zakaj, saj je lažje najti več minusov kot plusov. Razmišljala sem že o tetovaži in v prihodnosti bi jo imela. Pomembno mi je, da ima moja tetovaža pomen, mi nekaj pomeni. Tetovaže se mi zdijo odličen način zapisovanja spominov/pomembnih dogodkov v življenju. Večina ljudi ima za svojo tetovažo neko zgodbo. Preko nje lahko človeka spoznaš še v drugi luči, izveš nove informacije, dobiš vpogled v njegovo življenje. Seveda se moramo zavedati, da je to vseeno del njegove zasebnosti, in to tudi spoštovati. Če ima oseba eno samo ali 50 tetovaž, je to njena odločitev. Vsak posameznik sprejema svoje odločitve in z njimi tudi živi. Tetovaže so velika odgovornost in zahtevajo premislek. Če nisi 100 %, da bi jo imel, raje še enkrat premisli, počakaj par dni in se potem odloči. Poskrbi, da čez 30 let te odločitve ne boš obžaloval, ampak boš ponosen nanjo.
Mateja – župnija Sv. Helena, Dolsko

Živjo!
Identično vprašanje sem si nekaj let nazaj zastavil tudi sam. Na začetku o tematiki nisem imel nobenega mnenja, samo, da na dekletih tatuji sploh niso privlačni, medtem ko so na fantih, vsaj v filmih, videti precej kul. Vseeno si s tem nisem kaj dosti belil glave, saj tako kot ti nikoli nisem imel resne želje po tatuju. Vse skupaj sem resneje vzel v razmislek, ko sem se znotraj mladinske skupine začel bolj zavedati svoje vloge oznanjevanja vere med mladimi, med katerimi pa se konstantno porajajo pereča vprašanja, med drugim tudi o tatujih. Pri razmisleku in oblikovanju mnenja so mi pomagali predvsem dobri katoliški YouTube kanali. Tatuje – tako kot verjetno večina ljudi – obravnavam, da so »večni«. To pomeni, da si ga ne privoščiš ravno ob vsakem impulzu navdiha, saj je verjetnost obžalovanja zares velika. Dobro se je vprašati, kaj bi si pred 10 leti dal tetovirati in kako bi se ti to zdelo sedaj. Drugo pa je, kaj s tem tatujem zares želim sporočiti sebi in okolici. Na vprašanje, ali je izdelava tatuja najboljši način za prebolevanje, izražanje veselja, spominjanje itn., je na splošno težko odgovoriti, zato podpiram lastno presojo. Pomembna sta tako motiv kot tudi razlog za tatu. Gotovo kot katoličani lahko črtamo kar nekaj podob, npr. take, ki simbolizirajo hudiča ali kulturo smrti oz. vse stvari in osebe, ki nas odvračajo od izkazovanja pozornosti našemu Bogu. Podobno moramo biti tudi pri pomenu in simboliki osredotočeni na Boga, ki mora biti v osrčju naših namer. Tako sem kot »dovoljene« tatuje določil podobe, ki neposredno nakazujejo na Boga (križ, vrstice iz Biblije ...), in pa osebe, s katerimi me je Bog združil oz. mi jih podaril v oskrbništvo (ime bodoče žene in otrok, staršev). Pa še tukaj bi se nadalje vprašal: Ali me ni Bog ustvaril po svoji podobi? Mi njegova podoba ni dovolj, da potrebujem še dodatne simbole na lastnem telesu? Za imena članov moje družine pa mi je naklonil povsem zdrav spomin, da si jih zlahka zapomnim. Še več, dal mi je sposobnost, da jim služim, pa ne s svojimi tatuji, ki so enkratna odločitev, temveč s svojo voljo, ki je sad vsakodnevne odločitve in prizadevanja.
Klemen, župnija Sveta Trojica nad Cerknico

Tatuji so zame nekaj normalnega. Vsak od njih ima nek pomen, ki predstavlja človeka po osebnosti ali dogodkih, ki so se mu pripetili v preteklosti. Res je, da se čedalje več ljudi odloča zanje.
Na socialnih omrežjih sem že večkrat zasledila ljudi, ki imajo potetovirano celo telo, vključno z obrazom. Nanje sicer ne gledam z neko grozo, ampak me bolj zanima njihova osebna plat; zakaj so potetovirani v celoti, zakaj na nek način zakrivajo in razkrivajo samega sebe? Zakrivajo svoj pravi obraz, razkrivajo pa neko osebnost, ki je ljudje prej niso opazili?
Vse je svoboda posameznika. Če si tatuja želi in ima možnost uresničitve, zakaj pa ne. Mislim, da nek dodatek človeku še nikoli ni škodil.
Je pa res, da so tatuji za nekatere tako kot korektor, ki zakrije podočnjake (utrujenost) ali mozolje. Ker se v svoji koži ne počutijo dobro, naredijo nekaj, kar jim bo dalo zadovoljstvo s samim seboj.
V mojih očeh tatu ni nič slabega. Če ti bo kdaj kakšen zelo všeč in ti bo dajal občutek svobode, da se boš zaradi njega počutil dobro, si ga vtetoviraj. Je pa res, da me skrbi, da bodo tatuji sčasoma del vsakega. Ne zaradi dejanske všečnosti, ampak zaradi mode, pritiska družbe.
Nika, župnija Šmartno ob Dreti

Med pismi sem izbral še eno, ki je prišlo sredi poletja, in zaprosil nekaj mladih, da nanj odgovorijo. Naj najprej poudarim, da ne želim, da kdorkoli te napisane vrstice prebere kot reklamo za tatu oz. kakršenkoli izgovor. Sem mnenja, da je popolnoma OK, če človek nima nobenega tatuja. Pred leti sem imel priložnost, da sem odšel v Kai­ro na tečaj arabskega jezika. Med bivanjem v tem milijonskem mestu sem imel priložnost spoznati tudi koptske kristjane. Pri njih me je nagovorila posebnost, da imajo na spodnji strani zapestja vtetoviran dan svojega krsta oz. manjši križ. V pogovoru z njimi mi je postalo jasno, da ne gre za tetovažo, ki bi bila neka modna smernica. Gre pravzaprav za njihovo identiteto. V vsej zgodovini njihovega preganjanja jim je prav tovrstno znamenje služilo za oporo, spomin in jasno sliko o tem, komu pripadajo. Z mnogimi svetopisemskimi stavki so podkrepili svoje pripovedovanje o lastni zgodovini in o znamenju, ki ga nosijo. Spominjam se enega izmed njih: »Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, toda niti las z vaše glave se ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,17-19). Prepričani so, da so skozi vsa stoletja preživeli, ker so ohranjali močno zavedanje o cilju, večnem življenju, kamor vstopimo s svojim krstom. »Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč« (1 Kor 1,18).
Danes res lahko vidimo različne telesne poslikave oz. tetovaže, ki jih ljudje nosijo, nekateri na vidnih delih svojega telesa, nekateri tudi skrite pred očmi drugih. Tetovaže lahko srečamo skozi celotno človeško zgodovino in niso nekaj novega, čeprav se nam vsaj danes zdi, da je to postalo nekaj modernega, nujno potrebnega, da nisi čuden, da morda pritegneš pozornost drugih … Telesne poslikave so stalnica v mnogih družbenih krogih, tudi raznih plemenskih ureditvah, marsikje predstavljajo tudi neke vrste iniciacijo oz. prehod v odraščanju. Papež Frančišek se je pred nekaj leti v pripravi na škofovsko sinodo o tej temi pogovarjal s približno tristo mladimi. Eden od fantov, ki je bil tudi bogoslovec, je papeža vprašal, kako naj mlad duhovnik presoja, kateri deli sodobne kulture so dobri in kateri ne. Papež je uporabil primer tetovaž, za katere, kot je dejal, mnogi mladi verjamejo, da izražajo pravo lepoto. »Ne bojte se tetovaž,« je vsem navzočim odgovoril papež. Papež s tem ni hotel naglasiti, da je dobro imeti tetovažo, tudi ni delal reklame, ampak je oblikoval sporočilo, da se približamo k vsakemu človeku, tudi če ima tatu. »Spraševanje mlade osebe o njenih tetovažah je lahko odličen kraj za začetek dialoga o prioritetah, vrednotah, pripadnosti, in potem se lahko približate kulturi mladih.« Zagotovo je dejstvo, da je za vsako poslikavo neka zgodba, doživljanje, potreba, ki jo posameznik nosi v sebi. Smiselno je, da se človeku vedno (pa naj ima tetovaže ali ne) približamo z občutljivostjo in zanimanjem, kaj vse nosi v sebi, kakšne so njegove potrebe in kaj prinaša v svojo okolico.

R. Friškovec, Klepetamo z Robertom, v: Ognjišče 11 (2022), 60-61.