Seveda komuniciramo tudi, ko ne komuniciramo!

Naslov tokratnega prispevka je kar stavek. Tak, ki se morda sliši oziroma bere nenavadno, pa je resničen vsaj toliko kot tisti, da je zemlja okrogla. Drugo dejstvo je, da se tega zelo pogosto ne zavedamo – da vsako naše dejanje, hoteli ali ne, v naši okolici sproži določen odziv.

Tako lahko razložimo tudi marsikateri izid nedavnih županskih volitev. Niso namreč dovolj samo vnaprej pripravljene (kvalitetne) PR-vsebine, temveč tudi ostale veščine, ki jih (bolj ali manj dobro) uporablja kandidat. Morda se niti ne zavedamo, pa vendar nam oseba, ki stoji pred nami (naj bo to v razredu, dvorani, na ulici ali pa na TV-zaslonu), veliko sporoča tudi z izbranimi oblačili, gestikulacijo, telesno držo, glasnostjo in hitrostjo govora. Neverbalna komunikacija je pri ustvarjanju vtisa izredno pomembna. Kar 55 odstotkov informacij namreč razberemo iz telesne govorice. 38 odstotkov informacij nam pove glas in zgolj 7 odstotkov sama vsebina. To seveda ne pomeni, da ta ni pomembna. Sama rada poudarjam, da šele ko vemo, kaj želimo povedati, imamo sploh pravico govoriti. Ves čas pa nam mora biti jasno, da v resnici ni mogoče nekomunicirati. Če na soočenjih za župana eden od kandidatov molči, lahko v očeh gledalcev izpade nesamozavestno. Pa četudi molči zgolj zato, ker je njegov protikandidat zelo vnet za razlage in v resnici res težko pride do besede ...

BRSKANJE PO SPOMINU ... IN OBČUTKIH
Kako smo se ob nekom počutili, marsikdaj ostane v spominu bolj kot kar koli drugega. Ko se pripravljam na delavnico javnega nastopanja, običajno odprem dokument s katere od prejšnjih izvedb in svoje zapiske. Najprej zato, da si posredovana sporočila čim bolj živo prikličem v spomin in iz tega izluščim, kako bi želela izpostaviti svoje znanje tokrat. Prelistam mnenja udeležencev, pregledam fotografije, preberem opazke, ki sem si jih zapisala. To je izhodišče za pripravo nove zgodbe in novega izziva. Tudi pred začetkom pisanja tega prispevka sem storila enako. Lep občutek, ker so bili udeleženci zadovoljni, delavnica jim je bila prekratka, želeli bi si več srečanj, še več vaj in prakse. Tudi ti spomini so nezapisani in nedokumentirani del dogajanja.

OBRNIMO NEVERBALNO KOMUNIKACIJO SEBI V PRID!
V resnici lahko to tudi čisto zares storimo. Če ne želimo zanemarjati neverbalne komunikacije, je prav, da ob prvem stiku upoštevamo tudi možnost, da ima oseba tremo in da se zato ne zmore pokazati v najboljši možni luči. Ali jo ima ali ne lahko ugotovimo tako, da pozorno opazujemo, kaj nam sogovornik sporoča s telesom mimo besed, ko odgovarja na naše vprašanje. Odlično se obnese tudi prepoznavanje sogovornikovega čustvenega stanja (ali je jezen, vesel, žalosten, ali mu je morda nerodno). Če ima prekrižane roke na prsih, se zapira vase, če roke skriva za hrbtom, ga je morda strah, če nenehno ponavlja en in isti gib s prsti, je živčen ... Če pa smo mi tisti, ki gremo na pogovor za počitniško delo, se lahko ravno zaradi nezavednih sporočil, ki jih oddajamo, poskusimo že vnaprej pripraviti nanj. Že doma dobro premislimo, kakšna so pričakovanja podjetja, kaj želimo sporočiti, s kakšnimi argumenti bomo nastopili, kako bomo zastavili svojo predstavitev, da bo zanimiva, da bodo čim bolje spoznali naše prednosti in pozitivne lastnosti, in že vnaprej zvadimo odgovore na najbolj pogosta vprašanja. Ta so: zakaj želimo delati pri njih, kakšno plačilo pričakujemo in zakaj mislimo, da bi se morali odločiti za nas. Pri tem bodimo pozorni, kako se počutimo, ko izrečemo določene besede – to bo namreč zelo verjetno občutil tudi naš sogovornik.

DAJTE PRILOŽNOST POHVALI IN POZITIVNI NARAVNANOSTI
Sicer pa še vedno velja, da je največ, kar lahko storimo za sogovornika, to, da prepoznamo, razumemo in spoštujemo njegove pozitivne lastnosti. Z drugimi besedami: če je le mogoče, se potrudimo pri sogovorniku pohvaliti to, kar se zdi najbolj očitno. Morda je za kaj nadarjen, je zabaven ali bister? Poleg tega smo vsi veliko raje v družbi pozitivno naravnanih ljudi.

URBANČIČ, Anita. (Dobro vsebino ... dobro povej). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 82-83.