Socialna farmacija

V lekarni kupite zdravilo in doma nenadoma ugotovite, da niste prepričani, kakšen odmerek morate vzeti. Se sliši znano? O vprašanjih, ki jih morate nujno zastaviti farmacevtu, in o delovanju lekarniških storitev sem se pogovarjala s farmacevtom, asist. dr. Nejcem Horvatom.

S svojim tokratnim sogovornikom sem se srečala popoldne, na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, na Katedri za socialno farmacijo. Pred intervjujem sem se morala ustaviti še v lekarni, zato se mi zdi kot nalašč, da ga najprej vprašam, kako Slovenci gledamo na zdravila.

- Ali gresta farmacija in etika z roko v roki? Ali imate na primer možnost ugovora vesti?
Kot farmacevt moraš podati informacije, seveda pa jih nekomu ne moreš vsiliti, če si tega ne želi. V našem etičnem kodeksu je možen ugovor vesti, a je hkrati potrebno zagotoviti minimum storitve, kar je v našem primeru izdaja zdravila. Problem je predvsem pri postkoitalni kontracepciji (tabletki po) – ugovor vesti bo tu vedno obstajal.
Po eni strani se soočaš z osebnim prepričanjem, po drugi strani pa ima pacient pravico do tega zdravila, kar pomeni, da ga mora dobiti. V osnovi se ta problem rešuje tako, da zdravilo pač izda nekdo drug. Toda kaj pa, če si edini farmacevt v lekarni? To so težke stvari, ki pri nas niso jasno določene. Pri nas ni znano, koliko farmacevtov dejansko uveljavlja ugovor vesti in ravno to tematiko si želim v prihodnje raziskati.
- Kako usklajujete delo in zasebno življenje? Omenili ste mi, da imate družino, majhne otroke …? Kako najdete čas za vse?
Za otroke ni nikoli dovolj časa, za službo tudi ne. Sam imam jasne prioritete: na prvem mestu je moja družina. Ko pridem domov, nekaj čez 17.00 (od doma gre ob 5.30, op. avt.), se ukvarjam s svojima sinovoma. Takrat sem samo njun, no, malo še ženin (smeh).
- Kako kot znanstvenik razumete končnost-neskončnost? Ali menite, da bomo kdaj prišli do točke, ko bomo vedeli vse?
Mislim, da bo vprašanj vedno več. Jaz se bolj nagibam k temu, da bomo kmalu prišli do točke, ko vprašanja sicer še bodo, odgovorov pa ne bo več. Človeški razum je do določene mere omejen. Sam se te omejenosti zavedam in jo sprejemam. So določene stvari, ki jih ne moremo razumeti, tako pač je. In potem lahko pridemo tudi na področje vere. Tega ne moreš preveriti s hipotezo, ampak pač verjameš ali pa ne.

OD NOGOMETNEGA VRATARJA DO FARMACEVTA
Nejc Horvat si je kot otrok želel postati nogometni vratar, a je kasneje prevladala želja po naravoslovju. »Po navadi je tako, da kar ti dobro gre, ti postane tudi všeč. In obratno. Kemija biologija in fizika – vse tri vede so mi bile všeč. Tako sem iskal nekaj, v čemer bi lahko povezal vse. To je bila farmacija, ki zajema različna znanja.«
Po opravljeni mednarodni maturi na II. gimnaziji Maribor se je vpisal na Fakulteto za farmacijo v Ljubljani. Diplomiral je leta 2007 in nato pol leta opravljal pripravništvo v Mariborskih lekarnah. Februarja 2008 se je kot asistent zaposlil na Katedri za socialno farmacijo in 2014 doktoriral. Zdaj vodi vaje in včasih tudi predava. »Vaje potekajo v računalniški učilnici, kjer študentje spoznavajo baze podatkov, ki so povezane z zdravili. Študentom pokažem, kje lahko poiščejo podatke, hkrati pa jih učim tudi kritičnega razmišljanja. Te vaje so mi zelo všeč, saj se s študenti tudi veliko pogovarjamo. Poleg tega vodim tudi vaje iz komunikologije, kjer računalniki niso potrebni, vaje iz statistike in vaje, kjer se študentje učijo na podlagi konkretnih primerov (problem based learning).«

KAJ JE SOCIALNA FARMACIJA?
Poleg pedagoških obveznosti je Nejc Horvat tudi raziskovalec. »Socialna farmacija preučuje vpliv zdravil na družbo,« mi predstavi svoje področje raziskav. »Na naši katedri se v grobem ukvarjamo z dvema področjema: z vrednotenjem zdravstvenih tehnologij, kamor sodijo npr. farmakoekonomske raziskave, ter z zdravstveno oskrbo, kjer preučujemo npr. izide zdravljenja, težave, povezane z zdravili. Sam se ukvarjam predvsem s slednjim in z vrednotenjem lekarniških storitev.«

Oziram se naokoli, a nikjer ne opazim laboratorijev, zato vprašam svojega sogovornika, kako pri njih pravzaprav sploh potekajo raziskave. »Pri svojem delu večinoma uporabljamo vprašalnike, lahko pa imamo tudi intervjuje, s katerimi ocenjujemo zdravstvene storitve in preverjamo zdravstveno pismenost,« mi pove in tako ugotovim, da laboratorija tu sploh ne potrebujejo. »Zdaj se ukvarjam z zdravstveno pismenostjo, povezano z zdravili. Vprašalnikov, ki bi bili specifično povezani z zdravili, še ni, zato jih poskušamo razviti. Naj predstavim primer: na zdravilu je napisano, da moramo vzeti dvakrat po eno tableto na dan. Zanima nas, kako si ljudje to razlagajo in zato pripravimo vprašalnik z več možnimi odgovori.« Nejc mi pojasni, da lahko ljudje enaka navodila razumejo popolnoma različno. »Problem se pojavi tudi pri preračunavanju ustreznih odmerkov za otroke glede na njihovo telesno težo ali koliko maksimalnega dnevnega odmerka lahko vzamemo.«
Nejc Horvat se je pred leti pri svojem doktoratu ukvarjal z delovanjem lekarniških storitev, tako s pacientovega vidika (njihovo zadovoljstvo) kot s strokovnega (ustreznost svetovanja farmacevtov). »Ugotovili smo, da so bolniki precej zadovoljni z lekarniškimi storitvami in odnosom farmacevtov. V prihodnje pa bi morali razmisliti, kako zagotoviti čim več zasebnosti pri svetovanju pacientom.«

DOBER FARMACEVT = ZADOVOLJEN PACIENT?
Zanima me, kaj so tiste lastnosti, ki ločijo povprečnega farmacevta od zelo dobrega. »Proaktivnost!« takoj izstreli Nejc. »Proaktivni farmacevti poskušajo navezati stik s pacientom, mu poskušajo čim več svetovati in s tem pacientu omogočijo boljšo seznanitev z zdravilom. A vem, da je včasih težko, še posebej, ko so farmacevti v lekarni zelo obremenjeni.«
Malo za šalo in malo zares ga vprašam, kakšen bi moral biti idealen pacient. »Tak, ki sprašuje. Farmacevti v lekarnah imajo ogromno znanja, a ljudje na žalost ne sprašujejo. Vprašati je potrebno vse, kar nas zanima, tudi vse pomisleke, ki jih imamo. Ljudje se bojijo, da bodo vprašali kaj neumnega. Naloga zdravstvenega delavca pa je, da to skrb odpravi,« sklene najin pogovor Nejc Horvat.

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 4, str. 102