Dovolj dobro je takrat, ko deluje

V roki držite kemični svinčnik. Če pozorno pogledate, opazite plastično ohišje, vzmet, črnilo ... Le ko je vse skupaj sestavljeno, lahko z njim tudi pišete. Za vsem tem se skriva delo strojnikov. Zapleteno? O pomenu strojništva, povezovanja z industrijo in Newtonovih zakonih sva se pogovarjala z dr. Matijo Brumatom, asistentom na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani.

Nahajam se v Laboratoriju za dinamiko strojev in konstrukcij, ki je del Katedre za mehaniko. Takoj na začetku pogovora vprašam asist. dr. Matija Brumata, s čim se pravzaprav strojništvo ukvarja. Je to mogoče kot aplikativna fizika? Matija prikima. »To na nek način drži. Fiziki izumljajo enačbe, mi strojniki pa to naredimo,« se zasmeji in pojasni: »Če želimo neko stvar narediti, moramo pri tem določene stvari tudi zanemariti. Ko namreč izdelujemo zelo kompleksne sisteme, v enačbah ne moremo več upoštevati vsega. To počnejo fiziki (tj. želijo vse izračunati), strojniki pa rečemo, da je nekaj dovolj dobro takrat, ko deluje.«

- Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Zdaj sicer delam na fakulteti, a razmišljam, da bi šel v industrijo – tam so novi izzivi, bolj kompleksni izdelki, proizvajaš znanje za podjetje in predvsem – tam so problemi realnega sveta.
- Imate kakšne izkušnje z znanstvenim delom v tujini?
V tujini sem bil v času študija, leta 2010. Preko programa IAESTE sem šel na Škotsko, kjer sem pri nekem podjetju pomagal pri razvoju nove generacije senzorjev za kri. Tujina ti omogoči, da na stvari gledaš bolj široko in da spoznaš, da je tudi v Sloveniji zelo veliko dobrih stvari. Pri delu v tujini si razširiš tudi kulturno obzorje, ker se srečaš z ljudmi s celega sveta. Tako sem spoznal ljudi s Poljske, Amerike, Irana, Kitajske ...
- Kako usklajujete službo in prosti čas?
Že na začetku doktorskega študija sem se odločil, da mora biti vikend za to, da se spočijem in da lahko potem med tednom resno delam. Med vikendi hodim v hribe, v naravo, stran od računalnika, stran od dela, enačb in mehanike. Sodelujem pri lokalnem gasilskem društvu in društvih za ohranjanje tradicije mizarstva.
- Zanima me, kako vidite končnost-neskončnost v znanosti. Boste v strojništvu kdaj prišli do točke, ko ne boste imeli nobenega izziva več?
Ne verjamem. Čar strojništvo je ravno v tem, da veš, kje ne kompliciraš, do kam greš in od kod naprej ne greš več. Strojništvo nima omejitev, če ima dovolj časa in denarja.

Matija je že od malega zanimalo strojništvo. »Kolegov stric je imel orodjarsko delavnico, kjer so bili vedno stroji in orodja. Kot otroci smo tekmovali z modeli letal. Zelo nas je zanimala tehnika. Poleg tega smo se udeležili tudi številnih tekmovanj.« Po koncu osnovne šole je Matija svoje izobraževanje nadaljeval na tehniški gimnaziji (smer mehanika) in se nato vpisal na Fakulteto za strojništvo, kjer je zdaj asistent.

SILA = MASA x POSPEŠEK ALI KAKO POTEKAJO POSKUSI V STROJNIŠTVU
Zanima me, s čim točno se ukvarja zdaj, in Matija mi poskuša čim bolj jasno razložiti: »Če poenostavim, bi rekel, da se ukvarjamo z Newtonovo mehaniko: z dinamiko in statiko – s statiko so stvari pri miru, mi pa se ukvarjamo z dinamiko – ko se stvari premikajo, tresejo, vibrirajo.« Izvem, da je zanje najbolj uporaben drugi Newtonov zakon. »Osnova dinamike je drugi Newtonov zakon (masa x pospešek = sila). Zelo poenostavljeno lahko rečemo: kadar se neka stvar pospešeno premika, ima zaradi samega premikanja in mase neko silo.«
V nadaljevanju mi Matija pojasni, kako sploh potekajo poskusi v strojništvu – popolnoma drugače kot pri biologiji ali kemiji. »Pri nas se ukvarjamo z vibracijami in za avtomobilsko industrijo testiramo različne avtomobilske dele. Kot veste, je avtomobil sestavljen iz nosilca motorja, vrat, stekla, sedežev ... Vsi ti deli morajo določen čas zdržati. Pri nas avtomobilske dele testiramo tako, da simuliramo obremenitve, ki bi nastale med vožnjo v predvidenem času uporabe. Pri testih na primer ugotavljamo, ali tak izdelek določene standardne obremenitve zdrži.« Vprašam ga, na kakšen način simulirajo vožnjo avtomobila. »Imamo velike stresalnike (predstavljajte si jih kot velike zvočnike), vanje vpnemo npr. nosilec motorja in ga z visokimi pospeški tresemo.« Potem opazujejo poškodbe, ki pri tem nastanejo. »Kdaj izdelek ne ustreza več namenu uporabe, je odvisno predvsem od zahtev proizvajalca – če se omejimo na vidne poškodbe, je pri nekaterih izdelkih dovolj že majhna razpoka, pri drugih pa se o neustreznosti govori, ko se izdelek popolnoma prelomi.«
Kaj se zgodi, če nosilec motorja poči, me zaskrbi. Že si predstavljam silovito eksplozijo, a kmalu izvem, da nič ne eksplodira, čeprav so posledice lahko vseeno usodne. »Če nosilec motorja poči, motor ni več pritrjen, voznik lahko izgubi nadzor nad vozilom in posledično se lahko zaletite. Da se to ne bi zgodilo, vitalne dele avtomobila pregledajo na vsakoletnem tehničnem pregledu.«

POVEZOVANJE Z INDUSTRIJO IN VKLJUČEVANJE MLADIH
V primerjavi z drugimi fakultetami, kjer študentje dobijo veliko teoretičnega znanja, a (velikokrat) premalo praktičnega, je ena glavnih prednosti Fakultete za strojništvo ravno povezovanje z industrijo. »Dobro je, da se študentje že med študijem povežejo z industrijo, a še vedno je najpomembnejša samoiniciativnost študentov. Študentje se morajo odločiti sami, se zmeniti z nekim podjetjem in tam delati čez poletje.« V Sloveniji je tako poletno delo včasih zelo težko dobiti, po drugi strani pa imajo v tujini za take oblike učenja več posluha. O tem mi je več povedal Matija: »V Avstriji, Nemčiji in Švici imajo vajeniške programe in podjetja prav tekmujejo, da bi poleti privabila na prakso čim boljše študente in jih po koncu študija tam tudi zadržala.« Poletno študentsko delo ima veliko prednosti tudi za podjetje, pripomnim in moj sogovornik prikima. »Med študentskim delom lahko podjetje veliko bolje oceni, ali je nekdo primeren kader za njih ali ne. Tudi če podjetje študenta na koncu ne zaposli, se je slednji še vedno zelo veliko naučil in pridobil nove izkušnje. Na žalost se v Sloveniji na take poletne prakse velikokrat gleda le kot na nepotreben strošek,« nejevoljno razlaga Matija. »Ker so zaposleni v podjetju preveč obremenjeni s svojim delom, si nihče ne more vzeti na primer eno uro na dan, da bi se ukvarjal s študentom. Ponavadi mu svetujejo, naj si sam najde neko delo ali mu dodelijo kaj takega, kot je pometanje. Študente dobesedno ubije, da se počutijo kot tretje kolo. Tista redka podjetja, ki se zavzemajo za mlade, pa imajo posledično tudi zelo dober kader,« sklene najin pogovor Matija Brumat.

KAKO SE DELO NA UNIVERZI RAZLIKUJE OD DELA V INDUSTRIJI?
Matija Brumat ima izkušnje tako z delom v industriji kot z delom na univerzi. Opisal mi je prednosti in slabosti obeh. »Delo na univerzi in v industriji se razlikuje v akademski svobodi – s katerim problemom se boš spopadel in na kakšen način. V industriji problem nastane zaradi proizvoda, ki se ga proizvaja, in je precej ozek. Ponavadi ga je potrebno rešiti hitro in posledično ni časa za poglobljen študij. Vsak dan, ko problem ni rešen, prinaša podjetju strošek. Takoj ko se problem reši, je tu že nov, ki ga je potrebno rešiti. Prednost dela v industriji je, da se dela na realnih problemih. Po drugi strani pa je prednost dela v akademski sferi, da imaš več akademske svobode: problema se lahko lotiš na različne načine in imaš na voljo več različne opreme, posvetuješ se lahko z več ljudmi. Delo je bolj interdisciplinarno, na znanstvenih konferencah pa lahko z drugimi izmenjuješ uporabne informacije, česar je pri delu v industriji bistveno manj.«

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 07, str. 102