Največji sovražnik je kavč ali zakaj je gibanje pomembno

V današnjem svetu smo vse bolj priklenjeni na stole, časa za gibanje pa imamo vse manj ali skoraj nič. Delež debelih otrok se je v zadnjih tridesetih letih močno povečal. Mnogi za to krivijo hrano. Ali je ta res glavni krivec? Doc. dr. Gregor Starc s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani meni, da je največji krivec v resnici pomanjkanje telesne dejavnosti. Več gibanja lahko namreč poleg lepe postave prinese tudi zavidljive učne uspehe.

»Otroci bi se morali gibati vsaj dve uri na dan. Intenzivno gibati!« na začetku najinega pogovora poudari Gregor Starc, ki na Fakulteti za šport preučuje telesni in gibalni razvoj otrok. »V Sloveniji imamo šolski sistem, ki je z gibalnega vidika eden najboljših na svetu, saj otrokom nudi zelo veliko telesne dejavnosti. A to še vedno ni dovolj,« meni moj sogovornik, ki je prepričan, da bi lahko tudi šola z zmanjšanjem količine domačih nalog pripomogla k temu, da bi se otroci v prostem času več gibali.

VPLIV SODOBNE TEHNOLOGIJE NA UPAD GIBALNIH SPOSOBNOSTI OTROK
Danes si skoraj ne znamo predstavljati življenja brez pametnih telefonov in tablic. A čeprav nam ti elektronski pripomočki zelo olajšajo pridobivanje novih informacij, se je po drugi strani z njimi v naše življenje prikradlo precej nezaželenih gostov. Eden izmed njih je zasvojenost in s tem posledično opuščanje telesne dejavnosti. »Sodobna tehnologija je izjemno spremenila način življenja današnjih generacij. Bolj kot dekleta so to občutili fantje, kar se pozna tudi na njihovem telesnem in gibalnem razvoju,« razlaga Gregor in omeni, da podatke o gibalni sposobnosti otrok med 6. in 19. letom vsako leto pridobijo preko šolskega športnega kartona, ki že 30 let deluje v okviru sistema SLOfit.
»Fante je sodobna tehnologija dobesedno pribila na kavče in stole,« se slikovito izrazi moj sogovornik. »Obdobje od sredine 90. let do 2010 je bilo za slovenske fante najbolj katastrofalno. V tem obdobju so zelo močno upadle njihove gibalne sposobnosti, hkrati pa se je delež debelih povečal za kar 300 %!« Pri dekletih je zgodba popolnoma drugačna. Če so se še pred 50 leti vaške opravljivke zgražale, ko so videle, da dekle teče po vasi, je danes popolnoma normalno, da se dekleta udeležujejo različnih športnih dejavnosti. Sprememba odnosa družbe in bogatejša ponudba športnih dejavnosti v lokalnem okolju so pripomogli k temu, da so današnja dekleta gibalno celo bolj sposobna kot so bile v otroštvu njihove mame.

KAKO ŠPORT VPLIVA NA UČENJE?
»Iz naših raziskav so rezultati nedvoumni: otroci, ki imajo visoko raven gibalnih sposobnosti, so tudi akademsko uspešni,« je trdno prepričan Gregor, ki je preučeval tudi gibalne sposobnosti zlatih maturantov in prišel do zanimivih ugotovitev. »Ko pogledamo zlate maturantke, ugotovimo, da je njihova gibalna sposobnost v povprečju na nivoju vrhunskih športnic!« Se sliši neverjetno? Gregor Starc meni, da si znajo taki otroci predvsem zelo dobro razporediti čas. Vedo, da potrebujejo tako čas za učenje kot tudi čas za športne dejavnosti.
»Raziskave nevropediatrije kažejo, da telesna dejavnost vpliva tudi na razvoj možganov,« mi pove Gregor, ki tudi svoje otroke spodbuja, da so čim bolj telesno dejavni. »Ljudje, ki se ukvarjajo s športom, imajo več povezav med živčnimi celicami v možganih. To pomeni, da je pretok informacij bolj učinkovit.« Pri mišičnem delu naj bi se prav tako izločale snovi, ki neposredno vplivajo na povečanje spominske kapacitete. »Če bi samo sedel in se učil, bi se spomin polnil ...« Z dlanjo oblikuje skodelico. »Ko je skodelica polna, se dodatna tekočina preliva čez rob. Podobno je z znanjem, ki posledično ne ostane v našem spominu.« Nakaže mi, naj pozorno prisluhnem. »Če pa učenje prekinemo s telesno dejavnostjo, se ta skodelica poveča in jo lahko še dodatno dopolnimo z znanjem.«
Torej, če bomo učenje prekinjali s športom, si bomo stvari laže in bolje zapomnili.

SLOVENIJA JE ŠPORTNI FENOMEN
»Slovenija je ena redkih držav, kjer se stvari izboljšujejo,« ob koncu pogovora izpostavi Gregor Starc in omeni, da od leta 2010 delež prekomerno prehranjenih otrok upada, njihov telesni fitnes pa narašča. Tudi uspehi slovenskih športnikov so svojevrsten fenomen. »To, da imajo slovenski športniki take uspehe na mednarodnih tekmovanjih, je gotovo tudi posledica zelo dobre športne vzgoje v šolah in dejstva, da so ljudje na splošno zelo naklonjeni športu.«

Zakaj ravno šport? Kako se je začela vaša akademska pot?
Od nekdaj me je zanimal šport, zato sem se po končani gimnaziji vpisal na Fakulteto za šport v Ljubljani. Nato sem se vpisal na podiplomski študij antropologije in že skoraj zaključil magisterij, ko sem na Zavodu za šport Slovenije dobil svojo prvo službo, v okviru katere sem pomagal pri koordinaciji šolskih tekmovanj. Moja takratna direktorica, dr. Marjeta Kovač, se je po preteku mandata vrnila nazaj na Fakulteto za šport in me spodbudila, da grem z njo. Danes se naša raziskovalna skupina, ki dela na gibalnem razvoju otrok, povezuje tudi z drugimi laboratoriji, saj menimo, da vsaka veja znanosti sama zase ne more več napredovati.

Predvidevam, da je šport tesno prepleten tudi z vašim prostim časom.
Drži, v naši družini se precej ukvarjamo s športom. Kot otrok sem treniral veliko športov, najdlje rokomet. Tako sem pridobil znanja iz raznovrstnih športov, kar mi pomaga še danes.

Pri športu je poleg fizične priprave zelo pomemben tudi psihološki del. Kje je v športu prostor za Božje, presežno? Kakšen je vaš pogled na to?
Vsak človek si najde neko stvar, za katero misli, da bo z njo imel večjo možnost za uspeh. Kdor verjame v Boga, se bo pred tekmo prekrižal, ker verjame, da mu bo Bog pri tem pomagal. Nekdo se pred smučarskim skokom udari po stegnih, drugi ima s seboj plišastega medvedka. S tem si poviša zaupanje vase, v svoje sposobnosti in v svoj uspeh. To kaže, da vsi verjamemo v nekaj, kar je izven nas in nas presega. Le da imajo eni bolj izoblikovano predstavo, kaj to je, drugi pa ne

IZZIV ZA DUHOVNIKE: KAJ BI LAHKO NAREDILA CERKEV?
Gregor Starc mi je zaupal dve zanimivi ideji, kako bi se lahko tudi duhovniki dejavno vključili v spodbujanje gibalne aktivnosti otrok in odraslih. »Najpomembnejše je, da so duhovniki tudi sami zgled svojim vernikom. Sam zelo spoštujem duhovnike, ki ne poskušajo biti sveti možje, ampak preprosto ljudje. To pomeni, da se tudi sami udeležujejo športnih tekmovanj, da na primer z otroki igrajo nogomet ... Na ta način pokažejo ljudem, da so tudi oni iz mesa in krvi. Po drugi strani pa sem razmišljal, zakaj ne bi na primer pri spovedi kakšen duhovnik predlagal nekomu, naj za pokoro zmoli zdravamarijo na vrhu nekega hriba. Tako bi lahko vernik naredil nekaj še za svoje telo in ne le za svojo dušo.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2017, leto 54, št. 1, str. 64-65.