Pes je človekov najboljši prijatelj, a konj je pisal zgodovino

»Če bi vprašali povprečnega človeka, bi med konji in jahanjem postavil kar enačaj,« začne najin pogovor izr. prof. dr. Klemen Potočnik, ki se s konji ukvarja že od malih nog. V naslednji uri, ki jo preživim na Katedri za znanost o rejah živali, ki je del Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, izvem številne zanimivosti o konjih, med drugim tudi, kako se z njimi komunicira, kako poteka njihova vzreja in kakšni so varnostni ukrepi pri delu z njimi.

»Konj je udomačen drugače kot druge domače živali, saj je bila njegova vloga drugačna,« mi pove Klemen Potočnik, ko mi predstavi različna področja, kjer se danes uporabljajo konji. In, seveda, to ni zgolj jahanje. »Konje uporabljamo za dirke z vpregami (kasaštvo) in pod sedlom (galoperstvo), potem so tu še različna tekmovanja: dresura, preskakovanje zaprek, polo ... Najbolj množično pa konje uporabljamo za rekreacijo, tako za jahanje kot v vpregi.« Veliko pasem je v preteklosti pomagalo tudi pri kmetijskih delih in spravilu lesa, danes pa se vse bolj ceni zdravilno kobilje mleko. Moj sogovornik omeni, da tako odraslim kot otrokom koristi tudi že samo druženje s konji.

BOLJ KOT GLAS JE PRI VODENJU POMEMBNO TELO JAHAČA
»Kadar konj ne naredi, kar želimo, je vzrok pogosto v napačni komunikaciji med nami: ne razumemo se,« mi razloži Klemen in nadaljuje, da so pri jahalnem konju ključna dejstva rok, nog in teže jahača. Pri tem poudari, da je pravilen izraz za vodenje konja dejstvo in ne ukaz. »Z rokami preko vajeti in brzde delujemo na konjev gobec. Če na primer potegnemo vajeti nazaj, se konj ustavi. Noge pritiskajo na konja bočno na prsni koš. Uporabljamo jih kot pomoč pri zavijanju in spodbujanju konja.« Pomembna je tudi jahačeva teža oz. kam svojo težo prenesemo, kar moj sogovornik slikovito ponazori: »Na gugalnici lahko s svojo težo gibanje ojačujemo ali ga zmanjšujemo, da se na koncu ustavimo. Podobno je pri jahanju, kjer s svojo težo ojačamo gibanje, zadržimo konja in uravnavamo smer.« Torej, če se bomo nagnili bolj na levo, bo to za konja znak, da zavije levo. Če se bomo nagnili naprej, pa bo konj pospešil. »Pri dobri komunikaciji med jahačem in konjem so dejstva minimalna,« izpostavi Klemen. »To pomeni, da bolj kot se konj odziva na manjša dejstva, boljša je komunikacija med njim in jahačem.« Kaj pa naš glas, me zanima. Najbrž niso pomembne besede, ampak ton glasu, ugibam dalje, ko si v mislih že rišem slike Divjega zahoda in kavboje na konjih. Predavatelj številnih predmetov o konjih odkima in mi pojasni, da se glasovna komunikacija uporablja le pri vožnji z vprego, pri jahanju pa ne.

NAJBOLJ NEVARNO JE STATI DVA METRA ZA KONJEM
Konji zaradi svoje velikosti marsikomu vzbujajo strah, za­to Klemna povprašam, kakš­na so varnostna navodila za delo s konji. »Za svojo varnost moramo dobro poznati fiziološke lastnosti konja, še posebej vida, sluha in dotika. Konj je pašna žival in ima oči postavljene bolj na stran. To pomeni, da pred čelom, pod brado in za repom ne vidi, sicer pa ima panoramski pogled, kar pomeni, da vidi skoraj 360°.« Klemen svetuje, da se konja ves čas dotikamo, še posebej, ko smo v območju črnih con, kjer nas konj ne vidi. »Največja napaka pri varnosti je, če se konja bojimo,« izpostavi moj sogovornik in pojasni, da je to za konja znak, da je nekaj narobe, saj bi se moral konj (plen) bati človeka (plenilca) in ne obratno. »Če nas je strah, si konju ne upamo iti tik za repom, zato gremo dva metra za konjem. To pa je najbolj nevarno območje, saj lahko konj brcne zelo daleč. Bolj kot ima stegnjeno nogo, močnejši je udarec. Če pa stojimo tik za njegovim repom, nas lahko zgolj odrine.«

KAKO POTEKA VZREJA KONJ?
Klemen Potočnik se ukvarja s selekcijo in genetiko konj, predvsem poskuša izračunati, kakšne potomce lahko pričakujejo pri določenem konju. »Pri konjih imamo včasih odličnega žrebca, z odličnimi rezultati, potomci pa niso uspešni. Po drugi strani imamo tudi povprečne žrebce, ki imajo briljantne potomce,« mi pove moj sogovornik. Kako lahko torej vnaprej predvidimo, čigavi potomci bodo najhitrejši na dirkah? Nekatere genetske lastnosti se dedujejo, druge ne. Tisti del, ki se deduje, se strokovno imenuje aditivni genetski del. »Če imamo ustrezne podatke, lahko izračunamo, kolikšen je aditivni genetski del, ki se prenese na potomce. Temu rečemo tudi plemenska vrednost.« In še Klemnov namig za konec: »Če znate oceniti plemensko vrednost, lahko najdete dobrega in hkrati poceni plemenskega žrebca.«

- Od kod izvira vaše navdušenje za delo s konji?
S konji sem se srečal praktično ob rojstvu, saj sta jih imela tako moj ded kot oče. Konji so me ves čas zanimali. Že v otroštvu me je zanimalo, zakaj se pri nekaterih ljudeh konj odziva drugače kot pri drugih, zakaj pri nekaterih bolje opravi svojo nalogo kot pri drugih. Sam sem imel čut, dar za konje, zato sem imel z njimi vedno dobre rezultate in mislim, da se še danes dobro ujamemo.
- Ponavadi svoje sogovornike vprašam, če imajo kakšne neznanstvene hobije, a sklepam, da je pri vas delo tudi močno povezano z vašim prostim časom ...
Tako je. Jaz sem v prostem času kmet, saj imam manjšo ekološko kmetijo, kjer redim tudi konje. Poleg tega imam tudi podjetje, ki se ukvarja s prirejo in predelavo kobiljega mleka, upravlja pa ga moja žena. Moje primarne misli so sicer na fakulteti, kjer sem vpet v pedagoški proces in raziskovalno delo, a seveda pomagam tudi doma – povsod, kjer je treba.
- Kako vidite povezavo med vero in znanostjo?
Vera je zelo širok pojem. Po definiciji vera in znanost ne gresta zelo skupaj, ampak brez vere v rezultat, ne bi bilo nobene raziskave. Jaz verjamem, da ima to, kar razmišljam in delam, nek smisel, nek širši pomen.

ZAKAJ JE KONJE POTREBNO PODKOVATI?
Konji imajo na nogah kopita, ki so z zunanje strani preraščena z roževino. Kopito ves čas raste in je podobno našim nohtom. Čeprav hodijo v naravi konji brez podkev, je pri pogosti uporabi konj potrebno njihova kopita zaščititi. »Če vprežemo konja v voz ter se z njim vozimo po cesti, se bodo kopita hitro obrabila,« mi pove Klemen Potočnik. Asfalt namreč deluje kot brusilni papir. Sčasoma se roževina tako zmanjša, da se izpostavi oživčeni del kopita, kar konja pri hoji močno boli. Da se to ne bi zgodilo, se uporabljajo podkve. S čim pa se podkev pritrdi, sem radovedna. Izvem, da se za to uporabljajo posebni žeblji in da konja prav nič ne boli, ko mu pritrdijo podkev – podobno kot nas ne boli lakiranje nohtov. »Menjava podkev poteka na približno 8 tednov. Najprej se poreže roževina, potem se v kopitno steno (to je neoživčeni del kopita) zabije žeblje in se jih tako zakrivi, da se podkev pritrdi na kopito. To je za konja neboleče. Če bi konju šli blizu oživčenega dela kopitne stene, pa je to taka bolečina, kot če bi se mi zbodli pod nohtom. Takrat konj izmakne nogo.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 64-65.