SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Skupina Gloria
Skupina Gloria je februarja praznovala 35-letnico svojega delovanja. Se še spomnite, kaj se je dogajalo tistega usodnega 12. februarja 1983? Kako je prišlo do prvih pevskih vaj, na čigavo pobudo?
Nastanek skupine je bila logična posledica vsega takratnega dogajanja v slovenski Cerkvi pa tudi v domači viški župniji. Mladi smo v njej iskali svoj prostor, krila pa nam je dajalo postkoncilsko prizadevanje duhovnikov, da bi na široko odprli vrata vsemu mladostnemu iskanju, ki bi mu le tako lahko ponudili tudi prave odgovore. Jeans, kitara in velika vedoželjnost so bile stalnice takratne generacije. Ja, seveda se spomnim prve vaje, na katero sem se temeljito pripravil z lastnimi triglasnimi vokalnimi priredbami nekaterih cerkvenih popevk (prva pesem je bila Vlij mi olja v srce). Bil sem vznemirjen in imel sem tremo pred sovrstniki. To se danes sliši smešno, takrat pa ni bilo ne znanja ne virov, da o notnem gradivu ali posnetkih sploh ne govorim. Bila pa je velika zagnanost in bile so sanje ... S petjem ob kitari smo v priložnostnih skupinah že prej popestrili mladinske maše ali srečanja, celo neko inštrumentalno zasedbo smo že imeli, viški župnik p. Zdravko Jakop pa me je po božiču prosil, naj zberem čim več mladih iz mladinskih veroučnih skupin in sestavim stalni zborček. Tako nas je bilo na prvi vaji 15.
- Na meni je skupina Gloria pustila pečat zgolj z dejstvom, da sem del nje. Ne gre samo za splošno znani glorijski stil petja, ki odraža glorijski način življenja. Gre za razširjeno družino. Sem nadnavdušena mama in babica in Gloria je seveda del življenja mojih otrok. Kaže pa, da ji bo uspelo vsaj malo oblikovati tudi svet mojih vnukov. Gloria je prijateljstvo. Brezpogojno prijateljstvo pa je milost. (Breda)
- Kakšen čas je bil to za mlade v Cerkvi?
Po eni strani je bil neprijazen, saj je bil izrazito nenaklonjen Cerkvi in smo jih tisti bolj aktivni ali izpostavljeni dostikrat na različne načine dobili po nosu. Take fante (ministrante, bralce, pevce) so denimo na podlagi informatorjev iz krajevnih skupnosti (to sem od njih samih izvedel precej kasneje) pošiljali služit vojsko na skrajni drugi konec takratne Jugoslavije (sam sem služil v Prizrenu na Kosovu in tam, na vojaški pisti, je tudi nastala prva avtorska pesem Hej, brat, kmalu za njo pa še Daj mi roko, brat). Po drugi strani pa je bilo ravno s tem izzvano mladostno uporništvo in vse, tudi duhovnost, je potekalo na bolj zavedni ravni. Biti kristjan ni bilo trendovsko. Pri sebi si moral temeljito razčistiti, zakaj se izpostavljaš in za koga. Ko pa si to naredil, je bilo pred teboj nešteto možnosti, da se spoznaš, se najdeš in potrdiš. Pogovori v mladinskih veroučnih skupinah, duhovne vaje in druženja so bili vznemirljivi izleti v neznano vesolje. Morda bi jih lahko primerjal s sedanjim skokom v virtualni svet – z eno bistveno razliko: vedno so bili povezani s tkanjem osebnih vezi in prijateljstev. Koliko ljudi sem takrat spoznal! Zdi se mi, da se je današnjim mladim veliko teže zaljubiti, saj imajo manj priložnosti pristnega druženja in spoznavanja vrstnikov.
- Jaz in skupina Gloria sva ... kot svetloba, kot jasnina, kot sanje, kot duša, kot upanje, kot lepota, kot naša prijateljstva, kot neskončnost, ki nima meja v prostoru in času. (Beti)
- Glede na to, da takrat še ni bilo toliko duhovne glasbe in je niti iz tujine ni prišlo toliko do vas, je bila verjetno odločitev za pripravo avtorske pesmi zelo naravna odločitev.
Hja, spomnim se LP plošče skupine Living Sound, pa kasneje kaset mednarodnih zasedb Gen Verde in Gen Rosso, to je pa tudi vse, kar je takrat prišlo do nas iz tujine (preko skrivnih kanalov). Pesmarica Vsi zapojmo Gospodu je denimo ponujala predvsem prevode italijanskih, francoskih in ameriških cerkvenih popevk ter t. i. črnsko duhovno glasbo, pa tudi precej domačega ustvarjanja. Pesmi, ki niso bile namenjene bogoslužju, ampak druženju. Radi smo jih peli, a to je bilo le poustvarjanje. Sicer smo že od začetka iskali nek svoj slog, svoj način interpretacije, svoj podpis, a našli smo ga šele v svojih lastnih pesmih.
Ne vem natančno, kaj je zanetilo zelo močno željo po pripovedovanju. Dogajalo se nam je življenje, vezi prijateljstva so se razrasle v ljubezenske, začeli smo se poročati, prihajali so otroci, življenje je prinašalo in odnašalo, nas kalilo in učilo, pili smo ga in pluli po njegovih brzicah ter čutili Njegovo močno roko, ki je vedno vodila in dajala oporo ... Čutili smo veselje, hvaležnost, spoštovanje, občudovanje, pa tudi dvom, strah, žalost, bolečino ... In o vsem tem smo pripovedovali. Iskreno, dostikrat zelo intimno. Na tak način, kot smo takrat pač znali.
- Če ne bi sodelovala v skupini Gloria, bi mojemu življenju manjkala pomembna dimenzija, v kateri se prepletajo sproščenost, pozornost, čustvenost, ustvarjalnost in najbolj pomembno – Prijateljstvo. (Polona)
- Danes je že kar težko našteti vse vaše velike hite duhovne glasbe, ob katerih so odraščale generacije, pa še danes so nepogrešljivi v repertoarju cerkvenih pesmaric. Že na samem začetku se vam je zdelo fejst, če ste slišali druge prepevati svoje pesmi – kaj pa danes? Lahko bi rekli, da je moderni čas šel naprej, a vaše pesmi ostajajo ... Verjetno je poseben občutek ustvariti nekaj, kar ostane, kar še po več kot tridesetih letih nove in nove generacije mladih odkrivajo in vzamejo za svoje ...
Lagal bi, če bi rekel, da ni lep občutek, ko poslušaš nekoga, kako je neka pesem v določenem trenutku usodno segla v njegovo življenje, ali pa ko vidiš mlade prepevati tvoje besede. Ko se pesem rodi, je njena največja izpolnitev, da jo pojejo. Če se koga dotakne, jo bo pel – na nek svoj način, s svojim občutenjem tega, kar mu je prinesla, tudi s svojim posluhom. A pel jo bo in ji bo tako vdahnil novo življenje. Pesmi, ki se dotaknejo, preživijo. Z današnjega vidika, ko imamo toliko glasbenega znanja in tehničnih možnosti, se zdijo mnoge glorijske pesmi glasbeno naivne, nedodelane, nepopolne, a težko jim očitate neiskrenost ali neizpovednost. Nobena ni nastala zato, da bi se posnela, da bi jo vrteli, da bi bila hit ... Nastale so, da bi pripovedovale. Vedno znova smo veseli, kadar najdejo srce, ki jim prisluhne.
- Če bi še enkrat imela priložnost se odločati za sodelovanje v skupini Gloria, bi si ne želela zamuditi tolikih priložnosti, ko smo skupaj s pesmimi slavili vse, kar je Božjega v tem svetu; skupnih druženj, počitnic in prijateljev za vse življenje. (Mojca)
- Ko sam pomislim na skupino Gloria, se mi zdi, da ste živi dokaz, da zmore svet spreminjati tudi posameznik ali peščica povezanih ljudi. Kdaj ste se prvič zavedali, da ste in še vedno pomembno prispevate k slovenski duhovni in kulturno-glasbeni podobi?
Hvala za tako lepo misel. No, najbrž vsakdo, ki na nekem področju vztraja 35 let, pusti neko sled. Mi si lahko le želimo in upamo, da je naša sled prijazna in pozitivna, da komu tudi koristi. Naj povem, da smo bili zaradi svoje vztrajnosti le bolj vidni vrh velike ledene gore, namreč v naših mladih letih je bilo podobnih skupin in kantavtorjev sodobne krščanske glasbe zelo veliko. Srečevali smo se in povezovali. Morda jih je manj ustvarjalo avtorsko glasbo, a vendarle so puščali sledi in kadar v teh dneh dobimo kak tak kompliment, kot ste ga ravnokar izrekli, pravzaprav velja vsem pionirjem, ki so gradili to podobo. Vesel sem, da ste uporabili izraz podoba, saj me ob izrazu scena kar spreleti. Prepevanje za Gospoda je daleč od kakršne koli glasbene scene. Tu so v ospredju drugačni motivi, drugačne so okoliščine in popolnoma drugačna naj bi bila tudi pričakovanja. Malce smo pokukali tudi na glasbeno sceno (sodelovali na Slovenski popevki, v televizijskih oddajah ...), a je bogastvo doživljanja duhovne glasbe nezamenljivo. Le nečesa bi se pa sodobna krščanska glasba morala nalesti od glasbene scene: za Gospoda je dobro le najboljše. Ne le veselje, ampak tudi znanje, profesionalnost in trud.
- Po vseh teh letih, ko ste bili včasih bolj včasih malce manj aktivni, vstopate sedaj v 36. leto svojega delovanja. Letošnja pomlad bo za vas še posebej pestra, saj pripravljate veliki koncert v Cankarjevem domu. Kako potekajo priprave?
Priprav na koncert v dvorani, kot je Gallusova, je kar veliko in so zelo zahtevne. Treba je bilo poseči na veliko področij in uporabiti vse razpoložljive nove tehnologije za reklamiranje koncerta. Še dobro, da imamo naše mlade, ki odlično obvladajo vse to, česar mi ne. Nekaj naših skladb potrebuje aranžmaje, prilagojene solistom, ki jih bodo zapeli; priredbe morajo biti narejene tudi za simfonični orkester in bend in seveda moramo mi veliko vaditi, da bomo v dobri pevski kondiciji.
- Je napolniti Cankarjev dom za vas tudi tista skrita, še ne osvojena trdnjava?
Ves čas delovanja smo skušali premikati letvico kakovosti navzgor, k svojemu delu smo pritegnili mnogo vrhunskih glasbenikov. Takšno držo smo hoteli ohraniti tudi za zadnji veliki koncert in močno upamo, da je v Sloveniji veliko ljudi, ki so prepevali in še prepevajo naše pesmi in si jih morda želijo slišati v originalni izvedbi ter v izvedbi odličnih slovenskih pevcev ob izvrstnem orkestru in bendu.
- Skupina Gloria je pustila svoj pečat na slovenski duhovni glasbeni sceni s tem, da je čisto spontano dopolnila zakladnico duhovnih popevk, ki jih mladi navdušeno prepevajo in tako ohranjajo njihovo poslanstvo. (Polona)
- Kaj bi s svojo prisotnostjo, glasbo ... želeli sporočiti poslušalcem in obiskovalcem koncerta v Cankarjevem domu?
Življenje je neprecenljivo bogastvo, o katerem je vredno vedno znova pripovedovati. Globoko smo hvaležni Gospodu za vse možnosti, priložnosti, talente in za prijazna srca ter ušesa poslušalcev, ki z nami čutijo in delijo naše zgodbe.
ERJAVEC, Matej, Skupina Gloria. (Glasba). Ognjišče, 2017, leto 54, št. 2, str. 82-83.
