Lenart Krečič

Slovenski saksofonist, skladatelj in dirigent velja za enega uspešnejših slovenskih glasbenikov mlajše generacije. Po študiju v New Yorku se je vrnil v Slovenijo in si doma ustvaril družino, na kar je zelo ponosen. Kot otrok se je raje podil za žogo, a to se je spremenilo, ko je v roke prijel svoj najljubši instrument – saksofon.

- Lenart, na slovenski glasbeni sceni ste poznani predvsem kot uspešen saksofonist, skladatelj in dirigent. Kako pa bi opisali samega sebe?
Hmm. Nikoli še nisem dobil takšnega vprašanja. Po moje bo najlažje, če povem, katere stvari rad počnem. Glede na to, da sem že drugič postal očka, na kar sem zelo ponosen, sem rad z družino, s starejšim sinom se že kar lepo igrava, saj ima malo čez 3 leta. Kolikor imam časa, ga torej rad preživim z družino. Poleg družine pa je moja največja ljubezen saksofon – v vseh vidikih: od popravljanja, preizkušanja raznih instrumentov in njihove opreme do vadenja in igranja na koncertih. Vse to najraje počnem. Potem pride tudi komponiranje in aranžiranje ter občasno dirigiranje. Tudi te zadeve so na moji listi stvari, ki jih rad delam. Potem pa še šport, in sicer odbojka. To je zame daleč najlepši šport tako za igrati kot za gledati. Rad tudi kuham, dobro jem, dobro pijem in rad se družim najrazličnejšimi ljudmi.

- V enem izmed vaših intervjujev sem prebrala, da ste na začetku igrali klavir, a da vas ta v resnici ni preveč pritegnil. Zanima me, kaj ste pri igranju na klavir pogrešali.
V bistvu me je v tistem obdobju (med 7. in 14. letom) bolj zanimal šport. Rad sem se igral zunaj s prijatelji, igrali smo nogomet, hokej na kotalkah in podobno. Veliko časa sem preživel zunaj in vadenje klavirja je bilo zame takrat res ovira. Moj starejši brat je bil čisto drugačen od mene in je vadil že pri sedmih letih. Starši so nekako pričakovali, da bo tudi z mano tako, pa je bilo ravno nasprotno. Vadenju klavirja sem se precej upiral. Čeprav mi je klavir šel kar dobro od rok, me kljub temu ni veselil.

- Črno-bele tipke ste zamenjali za saksofon. Osebno se mi zdi to precej moderen instrument. Kdaj in kako je navdušil vas? Se spomnite, kakšen je bil vaš prvi stik s saksofonom?
Ja, kot najstnik seveda nisem poslušal jazza, ampak bolj kak pop in rock. V glavi sem imel zvok saksofona recimo iz skladbe Tine Turner »Simply The Best«. Fasciniran sem bil nad zvokom in videzom saksofona. Ne vem, zakaj, ampak izjemno me je navdušil. Ker so starši pričakovali, da se ga bom hitro naveličal, mi ga v začetku niso kupili, ampak po čudnem naključju sem dobil od glasbene šole popolnoma nov saksofon na izposojo. Tako se je saksofonistična pot začela in se – upam – še dolgo ne bo končala. 

- Ko opazujem glasbene šole, se mi zdi, da se ta inštrument redko kdo loti igrati že v »samem štartu« oz. da se prehod na saksofon zgodi kasneje. Bi rekli, da je to zaradi težavnosti igranja, nepoznavanja instrumenta v začetku ali je kak tretji razlog?
Ne vem, moram reči, da do sedaj o tem nisem razmišljal. Težavnost instrumenta vsekakor ni razlog, saj je saksofon mnogo lažje igrati kot recimo klarinet ali prečno flavto. Je pa res, da je bolj masiven od naštetih instrumentov in ga je treba obesiti za vrat. Sam imam kot serviser zadnje čase kar mlade stranke – tudi 8-letnike. Tako da se časi očitno spreminjajo. Je pa res, da bi bilo po mojem mnenju dobro, da bi vsak učenec, ki se želi poklicno ukvarjati z glasbo, najprej naredil par letnikov klavirja. Meni je to zelo koristilo. Sam sem začel saksofon igrati šele pri 14-ih, pri 21-ih pa sem že šel v New York študirat. Tako da za ta prehod je še dovolj časa. Tudi moj prvi profesor Primož Fleischman je začel s klavirjem, in če se ne motim, profesorica na KGBL Tjaša Perigoj prav tako. Klavir je najbolj univerzalen instrument, zato ga vsakemu priporočam za osnovo.

- Kakšen bi bil vaš nasvet za tiste, ki se spogledujejo s saksofonom in bi se morebiti tudi odločili za igranje tega inštrumenta?
Naj nimajo nobenih zadržkov. Prej kot se bodo lotili zadeve, boljše bo.  Kot pa že rečeno, naj se zraven učijo še klavir. Ne bo jim žal.

- Sami ne skrivate navdušenja nad jazzovsko glasbo. Je bilo od nekdaj tako?
Ne, ljubezen do jazza je zares zaživela šele na takratni Srednji glasbeni in baletni šoli – zdaj je to KGBL. Namen mojega vpisa je bil, da bom lahko igral saksofon v pop/rock skupinah, in vedel sem, da če se bom naučil improvizirati na jazzovski način, bom lahko igral karkoli. Ko pa sem se v jazz poglobil, se je moj fokus obrnil nanj.

- Je naklonjenost jazzovski glasbi celo prednost, če ne celo predpogoj, da si lahko dober saksofonist?
Dober je relativen pojem. Saj imamo načeloma dve smeri – klasični saksofon in jazz saksofon. Če želiš biti dober klasični saksofonist, potem predanost jazzu ne bo pomagala. Sicer pa je študij jazz saksofona najbolj univerzalen, in če obvladaš jazzovsko improvizacijo ter razumeš jazzovsko harmonijo, lahko igraš katerikoli stil, od narodnozabavne glasbe do free jazza.

- Videti je, da je jazz tudi zelo kompatibilen s saksofonom. Obstajajo morda določene glasbene zvrsti, ki saksofonu ne ustrezajo najbolj?
Zdi se mi, da je v klasiki še najmanj prostora za saksofon. Instrument je dokaj mlad, zato v primerjavi z drugimi instrumenti zanj ni napisane veliko literature. Zato tudi v simfoničnih orkestrih nima rednega stola. Preostanejo jim samo modreni skladatelji 20. stoletja ali pa, da igrajo dela, ki so bila napisana za druge instrumente, recimo Bachove suite za violončelo in podobno.

- Del svoje izobrazbe ste pridobivali na študiju v ZDA. Kaj vam je ta izkušnja dala? Se radi vračate tja?
Rad se vračam tja, posebej v New York, kjer sem preživel 8 let. New York ima posebno energijo, ki jo je težko opisati z besedami. Odkar imam družino, ne grem več tako pogosto tja, bi pa morda že bil čas, da spet odletim za kak teden ali dva. Večno bom hvaležen New Yorku za življenjsko in glasbeno izkušnjo, ki mi jo je dal, ogromno sem se naučil od mojstrov – nekateri niso več živi –, skratka, odlična izkušnja. Sem pa tudi vesel, da sem zdaj tukaj, da imam družino, krasno službo in svojo saksofonistično delavnico, kar bi v New Yorku zelo težko imel.

- Bi nam lahko še na kratko prestavili vibrato tehniko, ki jo je med pihala pripeljal ravno saksofon?
Vibrata na uporabljam preveč. Nekako ni del mojega stila. Tu in tam ga malo uporabim v kakšni baladi. Sicer pa so močni vibrati značilni predvsem za saksofoniste, ki so ustvarjali v 1930-ih in 1940-ih. Kasneje se je spet pojavil v 1960-ih, vendar v drugačni obliki. Vibrato sicer doda tonu neko osebnost in je dober efekt, vendar mi ni všeč, če ga kar avtomatično uporablja na vsakem tonu.

- Ste že uveljavljeni saksofonist z veliko kilometrine – kako izbirate repertoar oz. sodelovanja, h katerim vas vabijo?
Sodelovanja izbiram glede na kvaliteto glasbenikov, kvaliteto glasbe in karakter glasbenikov. Vse troje vpliva na mojo odločitev. Seveda je glavni razlog, da kakih sodelovanj ne vzamem, čas, ki ga nimam ravno na pretek. Če vidim, da se mi neka zadeva časovno ne bo izšla, jo odpovem, četudi je zadoščeno vsem trem zgoraj omenjenim kriterijem.

- Kako bi opisali dobro glasbo? S svojim glasbenim ustvarjanjem ste veliko bolj posvečeni kvaliteti kot nekateri, ki jim je v ospredju komercialna kvantiteta. Znamo Slovenci prepoznati, ceniti in prisluhniti dobri glasbi?
Nekaj posluha za dobro glasbo je – vsekakor. In mislim, da vedno bo. Slovenci smo kulturen narod, čeprav v kulturo ne investiramo največ denarja. V bistvu ga dajemo precej premalo. Mislim, da se ne zavedamo, kaj narodu v resnici piše zgodovino. To je kultura. Dobra glasba je zame tista, ki je dobro izvedena, kar pomeni, da jo izvajajo dobri izvajalci, in ki je dobro napisana – da imajo besedila globino in pomen ter da ima glasba emotivni naboj in glasbeno sporočilnost. Stilsko sem pa odprt. Prisluhnem tudi klasični glasbi, popu, rocku, elektronski glasbi in včasih tudi narodnozabavni.

- Na katerih projektih trenutno delate? Kje vas lahko v kratkem slišimo?
Ta mesec imamo z Big Bandom RTV Slovenija 10 koncertov, privatno pa jih imam še kakih 5. Tako da je tole morda preobsežno vprašanje. 

- Moto, ki vas vodi skozi življenje …
Ničesar ne jemlji preresno.

FLISAR, Urška, (Glasba). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 84-86.