Ansambel Saša Avsenika

»Narodno nošo je potrebno spoštovati«

Ansambel Saša Avsenika vodi vnuk legendarnega slovenskega glasbenika Slavka Avsenika. Z njim smo se pogovarjali o delovanju ansambla, domoljubnih pesmih in o razvoju slovenske narodnozabavne glasbe.

- Vaši začetki segajo v leto 2009. Do danes se je zasedba nekoliko spremenila. Kdo so aktualni člani ansambla?
Naš ansambel deluje že 13. sezono, začeli smo bolj ali manj kot maturanti. Zdaj smo nekateri že starši in poklic glasbenika ni vsakemu ustrezal, zato vedno znova prihaja do sprememb. Od vsega začetka je na harmomniki Sašo Avsenik, po katerem nosi ansambel tudi ime. Na kitari je Matic Plevel, bariton igra Aleš Jurman, klarinet Tommy Budin, trobento pa Denis Daneu. Relativno nova člana ansambla sta pevka Lucija Selak in pevec Luka Sešek.

- Na podlagi kakšnih kriterijev izbirate člane ansambla?
Najprej vedno razpišemo in opravimo glasbeno avdicijo, nato sledijo razgovori, kjer predstavimo naše načrte in poskusimo ugotoviti, če se ujamejo z načrti kandidatov.

- Čutite kakšno posebno odgovornost znotraj svojega delovanja, glede na to, da vaš ansambel na neki način nadaljuje tradicijo prvega ansambla Avsenik?
Odgovornost čutimo, ko poprimemo za glasbila, ko se lotimo skladb, ki jih večina pozna in ljudje že imajo pričakovanja, kako naj bi zvenele – prav tako pa odgovornost prinaša narodna noša, saj predstavlja več kot samo glasbo. Moja želja je, da s svojim delovanjem ljudi ne bi odvrnil od Avsenikove glasbe, pač pa bi jim jo še bolj približal.

- Na katere elemente pa ste pri ustvarjanju glasbe še posebej pozorni?
V prvi vrsti na lepo melodijo, če je viža vokalna, je pomembna tudi sporočilnost. Nato se trudimo še za zvočno podobo, ki vsebuje dober aranžma, dobro izvedbo ter kvaliteten studijski posnetek.

- Junija v Sloveniji praznujemo dan državnosti, ko Slovenci postanemo nekoliko bolj domoljubni. Besedila v glasbi Slavka in Vilka Avsenika so bila velikokrat domoljubna. Kako mlajše generacije gledate na domoljubne pesmi?
Jaz lahko govorim zase. Sam se preko domoljubnih pesmi povežem z ljudmi, ki imajo radi kraje, v katerih živijo, s spomini na družinske izlete, praznovanja in na velike športne dogodke. Določene pesmi pa imajo zaradi zgodovine, domotožja, ali pa hvaležnosti za to, da živimo v lepem, zdravem okolju, še močan čustveni naboj.

- Na kaj ste kot Slovenci poleg glasbe najbolj ponosni?
Ponosni smo lahko na veliko stvari, predvsem na rodovitno deželo z naravno raznolikostjo in lepotami.
Prav tako smo lahko ponosni na ljudi, ki imajo na mnogih področjih nadpovprečne življenjske uspehe bodisi v športu, znanosti, kulturi, kulinariki in drugje. Mislim, da so mnoge dobrodelne akcije ter športni dogodki pokazali, da znamo biti solidarni oz. stopiti skupaj.

- Januarja je izšla študija Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe, katere avtor je Peter Stanković, ki v omenjeni študiji ugotavlja, da narodnozabavno glasbo poslušajo bolj ljudje, ki živijo na periferiji in imajo nižjo izobrazbo. Kako komentirate to?
Te razprave sem zasledil v medijih, zato sem se malo poglobil, da bi pravilno razumel, kaj je gospod Peter želel povedati. Najprej me je razbremenilo dejstvo, da govori o sodobni narodnozabavni glasbi, torej ne o Lojzetu Slaku, Francu Miheliču in bratih Avsenik, ampak o moji generaciji. Njegovo sporočilo dojemam kot spodbudo nam mlajšim ustvarjalcem, da ne bi hrepeneli le po hitih in enostavnih refrenih, temveč da bi na široki glasbeni paleti poleg plesne glasbe občasno ustvarili tudi kakšno bolj umetniško usmerjeno delo.
Sicer pa se publika razlikuje že po tem, da nekateri raje obiskujejo koncerte, kjer sedijo in poslušajo, druge pa ritmi glasbe enostavno popeljejo na plesišče in uživajo na tak način. Zavedam pa se, da naši poslušalci prihajajo iz najrazličnejših krogov. Če mi dovolite malo za šalo – mislim, da to, od kod si in kakšno izobrazbo imaš, ne vpliva na to, ali imaš posluh.

- V čem vidite bogastvo in sporočilnost narodnozabavne glasbe danes?
V resnici gre za velik zaklad, saj je ta glasba posebna na več načinov. Ko slišimo npr. latinsko glasbo, si ob njej predstavljamo kraje, govorico, plese itn. Podobno je pri nas: Slovenci zvenimo drugače, pa ne le zaradi jezika ali zasedbe – svojo glasbo preprosto čutimo drugače kot drugi. Torej gre za kulturni zaklad, ki nas hkrati povezuje, veseli, krepi in v svetu predstavlja po nečem, česar drugi nimajo. Ko nekdo sliši našo narodnozabavno pesem, si lahko takoj predstavlja, od kod ta izvira. Po sporočilnosti je vedno širša od domoljubne, včasih žalostne, včasih razvedrilne in vesele.

- Za ponovno priljubljenost narodnozabavne glasbe naj bi bili v Sloveniji zaslužni predvsem Modrijani. Ta glasba je dobila tudi nekoliko modernejšo preobleko, narodna noša več ni nujni rekvizit. Kako gledate na omenjene spremembe?
Modrijani so vsekakor s svojimi velikimi koncerti to glasbo približali mladim. Menim, da je prav, da mladi iščejo nove poti, hkrati pa spoštujejo, kar je bilo pred njimi. Glede na repertoarje mladih ansamblov se mi zdi včasih bolj prav, da nekateri ne oblečejo narodnih noš, saj je njihova sporočilnost drugačna. Spet drugim pa paše, saj s svojim stilom in delovanjem ohranjajo poznan zvok in tradicijo. Čas in publika bosta pokazala, katere poti so bile prave – publika pa se po mojem mnenju veseli tako novosti kot tudi klasike.

- Kako pa vi dojemate narodno nošo? Ste kdaj razmišljali, da bi jo zamenjali za moderna oblačila?
Narodno nošo dojemam kot svečano obleko in jo zelo rad nosim. Ko vidimo nekoga v noši, si lahko predstavljamo, da se obeta kaj lepega oz. veselega – ples, koncert, praznik.
Moje mnenje je, da je naša noša večna klasika, kot je zvok pristnega kvinteta ali tria – čim bi spreminjali naš zvok, bi spremenili tudi obleko. Ko na primer na veselicah igramo plesno zabavno glasbo, zamenjamo oblačila iz spoštovanja do narodnih noš.

- Pred nami je poletje, čas veselic. Kakšna sezona se nakazuje glede na pretekli leti?
Kot kaže, se letos lahko veselimo vrnitve pravih veselic, tako da upam, da bodo naši plesalci končno lahko nadoknadili zamujene plesne korake.

- Rek pravi, da ni veselice brez Golice. Kolikokrat na veselicah zaigrate Golico?
Golico zagotovo zaigramo vsaj dva­krat na večer. Na začetku in na koncu. Kljub temu včasih kdo naroči še dodatno izvedbo. Tako skladba kot njena zgodovina sta neverjetni.

- Katere so druge stare Avsenikove melodije, ki se najpogosteje znajdejo na vašem repertoarju?
Na veselicah npr. Večer na Robleku, Slovenija, od kod lepote tvoje, Planica, Kako lepo je biti muzikant, Mi ga spet žingamo in mnoge druge.
Na koncertih pa poleg Golice in Muzikanta še Veter nosi pesem mojo, Hej Slavko (Te pa tikou vredi).

- Katera pa je vaša najljubša melodija?
Več valčkov si štejem med najljubše: Nežno šepetanje, Cvetoči lokvanj, Veter, Hodil po gozdu sem. Obožujem kombinacijo klarinetov in harmonike.

- Kakšni so vaši načrti za letošnje poletje?
Trenutno se s polno paro pripravljamo na velike dogodke:

• 23. 6., Ljubljanski grad s programom Vse najboljše, Slovenija
• 8. 7., Gipfeltreffen Schladming (AUT), dvojni koncert z velikim nemškim orkestrom pod vodstvom Ernsta Hutterja
• 25. do 27. 8., veliki Avsenikov festival

Poleg tega pa se veselimo, da si naberemo dobre kondicije na vseh prihajajočih veselicah.

U. Jeglič (Mladinska priloga - Glasba), v: Ognjišče 6 (2022), 68-70.