Andi Sobočan - edini učitelj cimbal v Sloveniji

Andi (Andrej) Sobočan je slovenski cimbalist in do sedaj edini učitelj cimbal v Sloveniji. Prekmurec se je s cimbalami srečal že v otroštvu. Hvaležen je, da se je igranja cimbal učil od velikih mojstrov in da lahko znanje predaja naprej na mlajše generacije. Leta 2018 je izdal tudi učbenik za učenje cimbal. Že vrsto let deluje v godčevski zasedbi Marko banda.

- Kdaj ste se srečali s cimbalami?
Cimbale so me pritegnile že kot otroka. Videval sem jih v gostilni, kamor smo z družino zahajali na koline. V glasbeni zasedbi, ki je zabavala goste, je cimbale igral lastnik gostilne Miško Baranja. Ker sem imel zelo veliko željo po igranju, sta me starša vpisala k njemu na tečaj, saj se cimbal na glasbeni šoli ni poučevalo. Pri njem sem tako opravljal praktični del, nauk o glasbi pa sem opravil v Glasbeni šoli Murska Sobota, od koder me je enkrat letno prišla ocenit izpitna komisija.

- Kako pa je potekalo učenje?
Na to me vežejo posebni spomini. Ker je bil Miško Baranja lastnik gostilne, sva imela učne ure kar v eni izmed gostilniških sob. Zanimivo je, da nisva imela urnika. Ko sem šel na učno uro, sem vedel le začetek, ne pa dolžine te ure. 😊 Večkrat je med uro tudi zapustil sobo, sploh takrat, ko nisem dovolj vadil. Takrat sem moral vaditi pri njem, pri tem pa nikoli nisem vedel, če stoji za vrati in me posluša ali ne. 😊 Spomnim se, da sem enkrat poleti prišel slabo pripravljen, zato sem moral ostati več ur. Izgovarjal sem se, da moram domov, saj bo starše skrbelo. Pa mi je rekel, naj nič ne skrbim – da jih je že obvestil, da sem pri njem, da moram vaditi in da jih bo ponovno poklical, ko bom šel od njega. Danes si takšnega načina poučevanja ne predstavljamo več.

- Pozneje ste postali cimbalist pri Marko bandi. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Marko banda je bila ustanovljena leta 1990 na pobudo Borisa Žaliga, in sicer kot spremljevalna glasbena skupina folklorne skupine Beltinci. Beltinsko folklorno skupino je pred tem spremljala Kociper-Baranja banda, ki pa je takrat začela aktivno nastopati z Vladom Kreslinom, kar je včasih povzročilo križanje urnikov nastopov. Začeli smo torej kot podmladek. Učil nas je Miško Baranja. Imeli smo srečo, da smo se lahko učili od tako velikih mojstrov, kakor so bili Kocipri in seveda Miško Baranja. Od njih smo se naučili pristnega igranja. Lahko se tudi pohvalim, da smo z Marko bando prepotovali kar nekaj sveta od Argentine, Urugvaja, Grčije, velik del Evrope. S folklorno skupino Beltinci smo gostovali na Japonskem v Tokiu. Delujemo še danes. Igramo prekmurske ljudske pesmi, ki imajo v tem okolju še vedno pomembno tradicionalno vlogo. Po smrti Baranje in drugega vrhunskega cimbalista Kardoša iz Dobrovnika, ki sta igrala v Beltinški bandi, ki spremlja Vlada Kreslina, sem na pobudo Kociprov sam pristal v zasedbi Beltinške bande.

- Pravite, da ste se veliko naučili od svojih učiteljev. So imeli drugačen pogled na glasbo?
Da, zelo sem hvaležen za to izkušnjo. Njihov pogled na glasbo je bil drugačen od današnjega. Bili so zelo spoštljivi en do drugega, čeprav je bilo med njimi kar precej humorja. Predvsem je bil njihov cilj to, da so s svojim igranjem poskrbeli, da se je imelo občinstvo lepo. Seveda si za to prizadevajo tudi današnji glasbeniki, ampak časi so drugačni. V preteklosti denar ni igral tako pomembne vloge kot danes, ampak so si svoje nastope vedno zapomnili po doživetjih, tudi kulinaričnih 😊

- Kdaj pa ste sami postali učitelj cimbal?
Konec devetdesetih let sem začel s poučevanjem cimbal. Sčasoma je namreč tudi Marko banda postala precej priljubljena, veliko je bilo nastopov, tako doma kot v tujini. To je posledično vnovič pomenilo, da nismo več mogli spremljati folklorne skupine. Tokrat sem jaz bil tisti, ki je začel učiti mlajše igranja na cimbale, nekaj časa je celo delovala Mala beltinska banda. Pozneje sem preko delavnic učil cimbale v Veliki Polani, kjer sem opazil povečan interes za učenje cimbal. Od leta 2008 poučujem cimbale na Glasbeni šoli v Beltincih.

- Omenili ste, da zanimanje za učenje cimbal narašča. Koliko učencev imate trenutno?
Zadnja leta imam vedno nekje med sedem do devet učencev, česar sem zelo vesel.

- Kako pa poteka pouk?
Na nižji stopnji imajo učenci dvakrat na teden pol ure pouka igranja, na višji stopnji (peti in šesti razred) pa dvakrat na teden po petinštirideset minut. Na koncu leta pa imamo seveda tudi izpit.

Vsak glasbenik potrebuje tudi svoj instrument. Kdaj ste vi dobili prve cimbale?
Cimbale so drag instrument, cenovni razkorak je precej velik. Sam sem prve cimbale dobil v drugem letu učenja. Prve cimbale so bile iz Čakovca, ponje sta šla kar učitelj in oče. Doma mi niso branili igranja na cimbale, dali pa so mi jasno vedeti, naj se pred nakupom odločim, če jih resnično želim igrati. Bali so se, da bi po nakupu izgubil zanimanje. Vedel sem, da izbiram med cimbalami ali novo dnevno sobo. Tudi sam sem zagovornik tega, da se otroku kupi cimbale šele v drugem letniku. Cimbale je namreč težko kupiti, prav tako pa tudi prodati. Enako velja, da lažje sam učim kot popravljam napake, storjene pri učenju.

- Ali to pomeni, da učenci prvo leto vadijo le pri vas?
Da. V prvem letu se posvetimo koordinaciji rok in učenju lestvic. Napake je zelo težko odpravljati.

- Vrniva se k nakupu cimbal. Teh se v Sloveniji ne izdeluje. Kakšne so cene? Na kaj je treba biti pozoren pri nakupu?
To je tako kot pri avtomobilu – cene so zelo različne. Šolske cimbale stanejo nekje od 3.000 EUR naprej. Koncertne cimbale dobrih znamk pa lahko stanejo tudi 15.000 EUR. Pri tem je veliko odvisno od vrste in kakovosti lesa. Bi pa tukaj rad poudaril, da je pri cimbalah skorajda bolje kupiti že rabljene. Tudi pri drugih akustičnih instrumentih je tako. Ogrodje instrumenta je iz lesa, torej živega materiala, ki pa se z leti lahko spremeni. Instrument lahko na začetku zveni zelo lepo, pa z leti izgubi lep zvok. Možen je seveda tudi drugačen obrat. Obstajajo pa tudi take, da na začetku zvenijo lepo, na koncu pa še lepše. 😊

- Posvetiva se malo še učbeniku za poučevanje cimbal, ki ste ga sami izdali. Kako je prišlo do te ideje?
Ugotovil sem, da imajo učenci drugih instrumentov to prednost, da imajo gradivo, iz katerega se lahko učijo. Ta privilegij sem si želel tudi za svoje učence, in tako je leta 2018 izšel učbenik za prvi dve leti učenja cimbal. V pripravi sta sedaj še učbenika za tretji in četrti ter peti in šesti razred. Na začetku je nekaj teorije o poznavanju osnov instrumenta, nato sledijo skladbe. Pomembno se mi zdi, da učenci prva leta igrajo melodije, ki jih imajo že v ušesih. Tako sem tudi na začetku učbenika napisal citat madžarskega skladatelja Zoltána Kodályja: »Vsakomur je najbližja tista glasba, na katero se je njegovo uho navadilo v zgodnjem otroštvu.« Izbor skladb je tako v večini slovenski, iz vseh regij. Seveda pa je poudarek na prekmurskih skladbah. Omenim naj še, da je učbenik primeren tudi za samouke cimbal, ki imajo že nekakšno glasbeno predznanje.

Cimbale imajo svoj izvor v Perziji, v Evropi pa se jih zasledi v 11. stoletju, medtem ko so v Slovenijo prišle štiri stoletja pozneje. O tem pričajo tudi poslikave fresk v slovenskih kapelah. Prvotne cimbale so bile manjše, med drugim so se imenovale tudi oprekelj ali oprsnica, nosili so jih okrog vratu. Cimbale so bile v 15. stoletju zelo priljubljen instrument, a so jih pozneje izpodrinile razne izdelave klavirja. Konec 19. stoletja je Madžar József Schunda naredil velike cimbale. Instrumentu je dodal več tonov (večji obseg), dušilec tona (pedal), noge in ga povečal. Od tod prihaja tudi mišljenje, da so cimbale madžarskega izvora. Instrument postane del komornih zasedb. Danes jih najdemo po celem svetu, pod najrazličnejšimi imeni. Velike cimbale obsegajo 4,5 oktave. Spodnji del je basovski (strune so ovite z bakreno žico), zgornji violinski (srebrne žice) in uglašen na kvinto. Obstajajo šolske in koncerte različice cimbal, pri čemer ima prva 123 strun, pri koncertnih pa je dodanih nekaj tonov. Toni so precej razmetani, ni poenotenega sosledja kot pri večini instrumentov. Igranje na cimbale v resnici pomeni sprehajanje po celotnem instrumentu, v vse štiri strani.

U. Jeglič (Mladinska priloga - Glasba), v: Ognjišče 5 (2023), 66-67.