SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Filharmonika Alja Mandič Faganel in Žiga Faganel
Alja Mandič Faganel je Ljubljančanka, ki je svojo glasbeno pot začela pri osmih letih. Njen instrument je violončelo, ki se ga je sprva učila pri Damirju Hamidullinu. Njen mož je violinist Žiga Faganel, rojen v glasbeni družini.
Alja Mandič je bila s 16 leti sprejeta na Akademijo za glasbo v Zagrebu v razred profesorja Valterja Dešpalja, kjer je z odliko diplomirala in magistrirala. Kasneje se je izpopolnjevala pri Moniki Leskovar in Gavrielu Lipkindu ter svoje znanje nadgrajevala na številnih mojstrskih tečajih. Do danes je prejela več nagrad na tujih in domačih tleh. Kot solistka z orkestrom je nastopila z Zagrebško filharmonijo, Århus Sinfonietto, češkim simfoničnim orkestrom Capellen, orkestrom Budapest Strings, Južnozahodnim komornim orkestrom Pfoerzheim in ansamblom Moscovia. Leta 2016 je bila članica Zagrebške filharmonije, od leta 2017 pa je članica Orkestra Slovenske filharmonije. Sama zase pravi, da ima zelo rada komorno glasbo, solistične nastope in največje orkestrske mojstrovine.
Žigu Faganelu je pri ukvarjanju z glasbo veliko pomenila podpora družine.
- »Sva strastna komorna glasbenika in veliko prostega časa nameniva komornemu muziciranju.«
RAZLIKA MED OPERO IN FILHARMONIJO JE OČITNA
Na moje vprašanje, kakšna je razlika med igranjem v opernem in filharmoničnem orkestru, Žiga odgovori, da je razlika predvsem v glasbeni zvrsti oziroma repertoarju ter obsežnosti in raznolikosti sporeda, s katerim nastopajo. V sezoni opernega orkestra se zvrsti približno šest premier in njihove ponovitve ter ponovitve nekaterih uspešnih predstav preteklih sezon. Orkester Slovenske filharmonije pa izvaja predvsem simfonično glasbo. Delo je obsežnejše, bolj dinamično, saj se program in dirigenti menjajo vsak teden. Prav tako se redno menjujejo solisti. Alja doda, da je še posebej lepo opazovati prepletanje vezi in tkanje novih poznanstev z vrhunskimi umetniki, s katerimi sodelujejo.
ŽIVLJENJE FILHARMONIKOV JE DINAMIČNO
Povprašam ju po njunih urnikih v filharmoniji, glede na to, da se vsak teden izvaja drug program. Omenita, da je gradivo za celo sezono dostopno vnaprej in da se domača priprava za nov program začne kak teden ali dva pred skupnimi vajami, včasih tudi več, odvisno od zahtevnosti skladb. Vsak dirigent ima svoj pogled in vizijo o skladbah, ki jih dirigira, zato ne glede na to, kolikokrat smo kakšne skladbe že v preteklosti izvajali, z vsako novo izvedbo odkrijemo nekaj novega.
Vaje potekajo od ponedeljka do četrtka od 9.30 do 13.00, včasih pa, odvisno od težavnosti repertoarja, dodajo še kakšno večerno vajo. Četrtkova dopoldanska vaja služi kot generalka. Abonmajske koncerte imajo običajno ob četrtkih in petkih zvečer, koncerti abonmajskega cikla sodobnih orkestrskih skladb so na sporedu ob sredah, najmlajšim poslušalcem pa so namenjene sobote na koncertih družinskega abonmaja.
UŽIVATA V KOMORNI GLASBI
Čeprav so vikendi v filharmoniji načeloma prosti, Alja in Žiga ne počivata veliko. »Vikende izkoriščava za pripravo na bodoče koncerte. Sva strastna komorna glasbenika in veliko prostega časa nameniva komornemu muziciranju,« pravi Alja. Žiga doda, da se mu zdi zelo pomembno udejstvovanje orkestrskega glasbenika v komorni ali solistični vlogi, saj s tem nadgrajuje in dopolnjuje svoje glasbene vrline. Pred kratkim sta nastopila na Festivalu Maribor, skupaj s pianistom Nejcem Lavrenčičem s programom Poeme večnosti.
POMEMBNA JE KOMBINACIJA
Pri vsakem delu ima pomembno vlogo tudi oprema in pri glasbenikih so to glasbila.
Pravita, da je zelo pomembno, da najdeš pravo kombinacijo inštrumenta, loka in strun, ki ustrezajo tvojemu načinu igranja. Ni vsak inštrument ali lok primeren za vsakogar, tudi če je delo najbolj znanega izdelovalca. Lahko traja tudi več let, da najdeš tisto, kar ti najbolj ustreza. Možnosti je ogromno, nekateri imajo rajši zven starejših inštrumentov, spet drugi imajo rajši novejše ali pa celo naročijo popolnoma nov inštrument, ki jim ga mojster izdela po njihovih željah.
Zanimivo je tudi opazovati, kako se so inštrumenti spreminjali skozi zgodovino. Violina in violončelo sta skozi čas v svojem repertoarju dobivala vse bolj solistično vlogo, zato so zaradi potrebe po večji glasnosti inštrumentov izdelovalci godal posegali po različnih spremembah, kot so dolžina ubiralke, strune, ki so bile nekdaj črevne, danes pa sintetične ali železne. Revolucijo je doživel tudi violončelo, ki v preteklosti ni imel špice, podpora je bila z obema nogama. Tudi oblika in dolžina loka sta se spreminjali glede na akustične potrebe in razvoj tehnike igranja.
Alja igra na violončelo iz konca 18. stoletja, Žigova violina prihaja iz Italije in je iz konca 19. stoletja. Baročni repertoar igra na inštrument iz prve polovice 18. stoletja, ki je bil predelan v izvirno obliko in ima za Žigo še posebno čustveno vrednost, saj je bil nekdaj last njegovega dedka.
VEČNI BACH
Glasba mojstra baročne polifonije in enega največjih skladateljev in glasbenikov vseh časov Johanna Sebastiana Bacha je stalnica Aljinega in Žigovega glasbenega repertoarja. Steber godalne glasbene literature so njegova solo dela za violino in violončelo. »To so dela, h katerim se godalci vedno znova vračamo in vedno se odkrije nek nov svet, nek nov izziv.« Žiga nadaljuje, da danes igra kak stavek povsem drugače, kot ga je pred leti.
- »Bach je bil eden prvih skladateljev, ki je ornamentacijo pogosto dosledno zapisoval. S tem nam je sam dal veliko napotkov, kako se morajo njegova dela izvajati.«
POMEN AVTENTIČNOSTI
Dolžnost razgledanega glasbenika je, da je doma v izvajanju glasbe različnih slogovnih obdobij. Skozi študij in kasnejše glasbene izkušnje dobivamo informacije, kako je zvenela glasba v času, ko je bila napisana. Pri tem se mi je postavilo vprašanje, kako se naučiti avtentičnosti in če se s tem srečajo tekom študija. Oba priznavata, da sta imela v času študija odlične profesorje, od katerih sta se ogromno naučila, zdaj pa sodelujeta z mnogimi vrhunskimi glasbeniki in dirigenti, ki jima odpirajo dodaten vpogled v izvajalsko prakso različnih obdobij. »V lanski sezoni smo v Slovenski filharmoniji gostili italijanskega umetnika, skladatelja in dirigenta Federica Mario Sardellija, ki je strokovnjak za glasbo Antonia Vivaldija. V letošnji sezoni se ponovno vrača k nam in ob sodelovanju s tovrstnimi glasbeniki se vedno zelo veliko naučimo,« pravi Alja. Posebna izkušnja za vsakega glasbenika pa je sodelovanje z današnjimi skladatelji. Pri izvajanju sodobne glasbe namreč avtetničnost sploh ni vprašanje, ker se lahko z vprašanji o izvajanju in interpretaciji obrneš na skladatelja samega in pogosto nato skupaj najdemo najprimernejši način izvedbe.
KULTURA IMA V SLOVENIJI VEČJO FINANČNO PODPORO KOT V ZDA
Glede na to, da je Žiga študiral v ZDA, smo se dotaknili še primerjave vloge klasične glasbe v severnoameriški in evropski kulturi. Dejstvo je, da so klasično glasbo iz Evrope v Ameriko pripeljali priseljenci. Državna podpora kulturi v Evropi se precej razlikuje od ameriške. »Veseli me, da naša država kulturo izdatno podpira in je s tem tudi državna podpora klasični glasbi v Sloveniji velika, za razliko od le-te v ZDA, kjer jo podpira izključno le privatni sektor. So pa tam izobraževalni centri zelo kakovostni in so uspeli privabiti največja imena klasične glasbe,« odgovori Žiga. Na univerzi, ki jo je obiskoval v Los Angelesu, sta svojčas violino in violončelo poučevala Jascha Heifetz in Gregor Piatigorsky. Nekatere ugledne glasbenoizobraževalne ustanove v ZDA so odlične in njihovi študenti se zaradi kakovosti njihovih študijskih programov zelo dobro znajdejo v svojih profesionalnih karierah.
SLOVES SLOVENSKE FILHARMONIJE
Pogovor smo zaključili s tem, kakšen sloves ima Slovenska filharmonija v svetovnem merilu. Alja razloži primerjavo kar na podlagi anekdote. Ko je pred nekaj leti svetovno znani tenorist in dirigent Placido Domingo prvič sodeloval z Orkestrom Slovenske filharmonije, se je ob svojem prihodu na vajo priklonil dirigentskemu podiju in dejal, da je počaščen, da lahko stoji tam, kjer je nekdaj stal tudi sloviti dirigent Carlos Kleiber. »V lanski sezoni smo na primer imeli tudi posebno čast večkrat sodelovati s svetovno znanim švicarskim dirigentom Charlesom Dutoitom, kar je bila za vse nas posebna glasbena izkušnja.«
Žiga doda, da smo lahko ponosni, da je od časa od ustanovitve predhodnice Slovenske filharmonije, Academie Philharmonicorum, davnega leta 1701, imela filharmonija skozi svoja različna obdobja stik z največjimi umetniki svojih časov in da med svoje častne člane poleg uglednih domačih umetnikov lahko šteje tudi Ludwiga van Beethovna, ki je naši ustanovi v zahvalo, ko je postal njen častni član, poslal enega prvih izvodov svoje šeste, Pastoralne simfonije, ki ga hrani Narodna in Univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
U. Jeglič, Mladinska priloga, Glasba, v: Ognjišče 11 (2023), 67-69.
