Duhovniški oktet Oremus

Božična zgodba v slovenskih pesmih

Duhovniški oktet Oremus sestavljajo duhovniki iz ljubljanske in novomeške škofije. Delujejo od leta 2006, v tem času pa so izdali tri zgoščenke. Zadnja – Božična zgodba v svetopisemskih besedilih in slovenskih pesmih – je decembra 2023 izšla pri Založbi Ognjišče. O delovanju okteta, zgoščenkah in drugih zanimivih tematikah sem se pogovarjala z duhovnikom in pevcem Sebastijanom Likarjem ter umetniško vodjo Damijano Božič Močnik.

- Sebastijan, kdaj se je začela pisati zgodba duhovniškega okteta Oremus? Se je zasedba z leti kaj spremenila?
Sebastijan: Koroški duhovnik Jože Kopeinig je ob neki obletnici Sodalitete (zveze slovenskih koroških duhovnikov) razmišljal, da bi povabil tudi zasedbo slovenskih duhovnikov, da bi peli na omenjeni proslavi. Tako je poklical enega, ta je poznal svoje kolege iz časa semeniškega okteta in pa nekatere druge (dober glas seže …😊), in tako smo se zbrali. Takrat sem bil najmlajši (in tudi ni mi preveč dišala moška zasedba, moram priznati). Dobivali smo se v Šmartnem pri Litiji. Vsi smo mislili, da gre za enkraten nastop, a je nekako vzniknila želja, da bi se še srečevali. No, tako so nastale naše srede, ki nas povezujejo že skoraj 18 let. Kadrovsko, če smemo tako reči, je bilo nekaj izzivov pri baritonu, sicer pa zasedba načeloma ostaja skoraj nespremenjena.

- Oktet je na začetku deloval brez umetniškega vodja. Damijana, kdaj ste se jim pridružili vi?
Damijana: Leta 2013, ko so se pripravljali na snemanje druge zgoščenke, so potrebovali nekoga, ki bi jih na snemanje malce bolje pripravil. Poklical me je g. Janez Rihtaršič, s katerim sva se poznala še iz časov, ko je bil kaplan v Cerkljah na Gorenjskem, če bi imela z njimi pred snemanjem nekaj vaj – no, te vaje enkrat na teden trajajo še danes. Božja volja je, da v vsej tej naši različnosti dobro delamo in da pevci uspešno napredujejo pri skupnem muziciranju, z vztrajnim delom in vajami zmorejo vedno več.

- Kakšne spremembe pa ste pevci opazili po tem, ko je prišla v oktet tudi ženska roka z dodatnim strokovnim znanjem? So vaje postale bolj delovne, kot so bile prej?
To pa zagotovo! Saj veste, kako je, če je na dvorišču več petelinov. Ne gre. V tem smislu smo seveda tudi zelo hvaležni gospe profesorici, da vztraja z nami, da zelo razume duhovniško dušo. To, kar pri njej res cenimo, ni samo glasbena podkovanost, s katero nas drami, ampak njeno spoštovanje do duhovnikov in cerkvene glasbe. Vaje so bolj delovne, to nedvomno, pa nas vendarle razume tudi, če je bil kakšen dan preobremenjen, da se lahko tudi malo sprostimo s kako minutko več klepeta …

- V preteklosti ste izdali že dve zgoščenki. Kaj ste želeli sporočiti publiki?
Sebastijan: Naša prva zgoščenka (Cerkveno leto v pesmi) je bila res velik, velik samorastnik. Skoraj vse smo razporejali in pripravljali sami, snemali smo lahko v prostorih Zavoda Friderika Baraga v Novem mestu; bili smo res neizkušeni. Za nekatere skladbe lahko kar konkretno rečemo, da so slabe. Včasih slišim tudi kakšno od njih v etru in si rečem: »No ja, tako slabo pa spet ni!« Smo pa morali dozoreti in danes bi delali drugače.
Damijana: Kot sem že prej omenila, smo drugo zgoščenko (Za domovino) skupaj posneli. Gospodje so skladbe sami izbrali in se jih tudi sami naučili, jaz sem jim malo pred snemanjem priskočila na pomoč z izboljšavami v interpretaciji. Všeč mi je bilo, kako so skladbe postavili v sklope in s tem med seboj lepo povezali ljubezen do Boga, Marije, do domovine Slovenije.

- Prepevate tako sakralne kot tudi narodne pesmi. Na podlagi česa izbirate repertoar?
Damijana: Želja pevcev je, da se poleg sakralne literature dotaknemo tudi posvetne, predvsem skladb z domoljubno vsebino.
Za zdaj mi še zaupajo, da program sama sestavim, seveda prisluhnem tudi njihovim željam. Rada jih izzovem z dejstvom, da se morajo izpostaviti tudi kot solisti ali pa s petjem v duetu, tercetu, kvartetu. To mi je uspelo tudi pri zadnji zgoščenki Božična zgodba!
Repertoar prilagodim tudi kraju in dogajanju, kamor smo povabljeni, npr. s skladbami skladateljev s tistega področja ali pa v povezavi s cerkvijo, kjer pojemo, in njenim zavetnikom.

- V decembru 2023 je izšla nova zgoščenka z adventnimi in božičnimi pesmimi. Kako kot duhovnik doživljate tovrstne skladbe?
Sebastijan: Glejte, advent je zorenje. Bili so časi, ko adventa sploh ni bilo! Kot pevci smo se vedno kar lotili božičnih (inventar slovenske sakralne božične glasbe je res izjemen, hvala Bogu!), in tako se še danes pozna, da ima cerkvena glasba v adventnem času nekaj lukenj. Ko človek tako zori, spoznava prav dragocenost adventa kot bogoslužnega časa, ki je pravzaprav najlepši, čeprav ni najpomembnejši. Iz tega bogastva smo črpali tudi pri novi zgoščenki in z go. Damijano prišli do realizacije, potem ko nam je predstavila Božično zgodbo Jožefa in Janeza Močnika. Posnetega materiala je veliko, zato smo želeli, da se ne bi ponavljali, ampak bi vzeli nekaj iz starih omar, da ne bo šlo v pozabo.
Damijana: Scenarij za Božično zgodbo je nastal izpod peresa Jožefa Močnika, ki je za svoj moški zbor izbral en adventni napev ter 18 slovenskih božičnih in koledniških. Vse je v celoto povezal s svetopisemskimi besedili. Svojega brata Janeza je, kot prirejevalca vseh naštetih skladb za moški zbor, prosil, da napiše še predigre in medigre med posameznimi skladbami.
Ker smo leta 2009, ko je Jožef načrtoval božični koncert s svojim zborom, v Kulturnem hramu Ignacija Borštnika v Cerkljah na Gorenjskem pridobili nov koncertni klavir, je Janezu predlagal, da pri pisanju zgodbe to pridobitev izkoristi. Tako je bila Božična zgodba obogatena še z notami za klavir, flavto in violino.
Pri naši izvedbi so tako sodelovali flavtistka Jerneja Čemažar, violinistka Barbara Snedec in organist Dušan Ješelnik. Ob poslušanju naše zgoščenke boste zagotovo prepoznali glas znanega igralca Pavleta Ravnohriba, ki nastopi kot glasnik z branjem svetopisemskih besedil.

- Damijana, kako pa vas nagovarjajo adventne in božične pesmi?
Damijana: Že od otroštva me adventni in božični čas navdajata z velikim veseljem, saj smo ta del cerkvenega leta tudi doma zelo lepo praznovali, predvsem preko petja adventnih in božičnih pesmi, obiska sv. maš, z božično devetdnevnico v pripravi na božič … Vedno znova me čakanje malega Deteta Odrešenika opogumlja, mi daje smisel življenja, prinaša upanje, da nismo sami! Kot pevko in zborovodkinjo me prevzamejo besedila in melodije tega časa.

- Ustaviva se še nekoliko pri izboru repertoarja zadnje zgoščenke. Se vam zdi pomembno, da se publiki predstavi že znane skladbe, za katere je znano, da v poslušalcih prebudijo določena čustva, ali vidite pomen tudi v brskanju po arhivih pozabljenih skladb ali morebiti izvajanju skladb novih skladateljev? Kako to vpletate v svoje delo?
Damijana: Vsekakor je prav, da so na repertoarju tudi znane skladbe, a na zadnji zgoščenki je kar nekaj melodij, ki se jih po korih ne poje prav pogosto oz. so v marsikateri slovenski pokrajini popolnoma neznane. Prepričana sem, da sta te viže želela na nek način narediti bolj prepoznavne tudi brata Močnik, ki sta avtorja pričujoče Božične zgodbe. Poseben čar jim daje narečna beseda in ljudska melodika. Poklicani smo, da ohranjamo našo kulturno dediščino tudi s skladbami, ki so jih peli naši predniki.

- Sebastijan, dotaknimo se še malo duhovniškega življenja. Kako usklajujete duhovniško življenje s petjem v oktetu? Bi rekli, da vam tovrstna druženja koristijo pri opravljanju duhovniškega poklica? Zdi se namreč, da so duhovniki večkrat osamljeni, sploh ob praznikih.
Sebastijan: Če živiš sam, potem se sčasoma prilagodiš. Ni pa vedno lahko. Pravzaprav nikoli ni lahko. To se, če smem biti konkreten in oseben, še posebej kaže prav ob božiču, denimo ob blagoslovu doma. Nesmisel, dokler ga ne osmisliš. To je dejanje družine in zelo težko obred posameznika, vsaj sam sem to dolgo časa mlel. Naše oktetove srede so naporne. Najprej moraš na župniji poskrbeti, da moreš biti tisti večer odsoten, marsikdaj je treba najti zamenjavo za kakšno mašo. To ni več preprosto, a koristi. Včasih si rečem, da bom celo vesel, ko bomo prenehali z delom in se bom lahko naspal, ampak vse to je dodana vrednost, to lahko rečem v imenu vseh.

- Ko smo ravno pri osamljenosti: kot duhovnik ste veliko v stiku s starejšimi, ki jih sodobna bolezen osamljenosti prav tako razjeda. Kako pristopiti do takšnih ljudi v božičnem času in kakšno vlogo lahko ima pri tem tudi pesem?
Veliko. Starejši so po času epidemije še posebej občutljivi in tudi njihova odsotnost pri bogoslužju je opazna. Upam, da naš novi album prinese tudi zavedanje, kaj pomeni občestvo. Živo, ne samo tisto, ki je posneto ali predvajano.

- V prihodnjih tednih vas čaka promocija zgoščenke. Kje in kdaj vas bodo poslušalci lahko slišali v živo?
Damijana: V januarju smo povabljeni v Srednjo vas v Bohinju in v Radovljico, zagotovo nas boste slišali tudi na radijskih valovih.

- Kakšni pa so vaši cilji za prihodnost? Imate kot oktet kakšno novoletno zaobljubo?
Sebastijan: O, še so cilji! Morda po razširitvi, morda po kakšni poti po južni strani ekvatorja … Ali pa preprosto, da bi ostali še kako leto skupaj. 15-letnico nam je odnesla korona, morda se nam pa uspe potruditi do srebrnega jubileja.
Damijana: Pogovarjamo se o tem, da bi zasedbo razširili na 12 članov – v tem je tudi malo simbolike (12 apostolov). S tem bi se razširila tudi možnost repertoarja, saj malce večja zasedba zmore izvesti tudi tehtnejše skladbe. Upam, da se bodo mlajši duhovniki opogumili in se na povabilo svojih starejših sobratov pridružili zasedbi oz. katerega od sedanjih članov zaradi osebnih razlogov tudi zamenjali.

U. Jeglič, Mladinska priloga; Glasba, Ognjišče, 1 (2024), 66-69.